Včeraj je na Kvirinalu prisegla nova desnosredinska vlada, ki jo vodi Silvio Berlusconi. Berlusconi je Palačo Chigi zapustil, potem ko sta se severnjaški separatist Umberto Bossi in krščanski demokrat Rocco Buttiglione na prigovarjanje levičarja Massima D'Aleme umaknila iz koalicije in mu s tem spodmaknila premierski stolček. Berlusconi je tedaj v gnevu kričal, da s "tistima Judežema" ne bo nikoli več sklepal zavezništev. Seveda, zarečenega kruha se največ poje prav v politiki in Berlusconi je zadnja leta strnil novo zavezništvo prav z Bossijem in Buttiglionejem. Ni pa ponovil prejšnjih napak. Tako je, na primer, voditelje zavezniških strank vključil v svojo vlado, da jih bo imel pod stalnim nadzorom. Nacionalist Gianfranco Fini bo podpredsednik vlade, krščanski demokrat Rocco Buttiglione bo minister za evropske zadeve, Bossi bo minister za "devolution". Kako bo shajal z vzporednim ministrom za deželna vprašanja, Sicilijancem Enricom La Loggio, se zdaj sprašujejo vsi, saj na istem terenu federalizma predstavljata nasprotne koristi bogatega severa in slabo razvitih južnih pokrajin. Levosredinska opozicija Berlusconiju že očita, da je za sestavo seznama ministrov svoje vlade kršil obstoječe zakone in pred volitvami razglašeno krilatico, da ima imena svoje ekipe že v glavi. Dejansko se je moral mesec dni pogajati z zavezniki, da mu je uspelo skrpucati seznam, pri čemer si je privoščil tudi kak očiten spodrsljaj. Na primer imenovanje enega izmed svojih sodelavcev, ki ga ni mogel žrtvovati, v ministrstvo, ki si ga je na vrat na nos izmislil in se bo ukvarjalo "z izvajanjem vladnega programa", kakor da bi to ne bila naloga predsednika vlade in vsakega ministra posebej. Ključna gospodarska in politična ministrstva je kajpak prihranil za svoje ljudi. Tako bo lahko ugodil pričakovanjem pred šestimi leti skeptičnega sponzorja, mogočne Zveze industrijcev, kamor mu je lani uspelo postaviti zvestega neapeljskega proizvajalca papirnih kozarčkov za kokakolo Antonia D'Amata. Ta je odločno podprl program Berlusconijeve "Hiše svoboščin", pridružil pa se mu je še cinični odvetnik Gianni Agnelli, lastnik turinskega Fiata. Ta je tudi Berlusconiju izposloval zunanjega ministra Renata Ruggiera, bivšega predsednika WTO, ki bo najboljše jamstvo za EU. V Bruslju so se namreč bali, da bo z Berlusconijem v Italiji prevladala evroskeptična linija bivšega zunanjega ministra Antonia Martina. Temu je Berlusconi zaupal obrambno ministrstvo in torej odnose z zvezo Nato.