Dostikrat sem razmišljal, kako bi bilo, če se tistikrat slovenska politika ne bi razdelila na dva močna bloka, Demos in liberalno-levo opozicijo. Slednja je začela nastopati vse bolj usklajeno, čeprav je ob začetku dela demokratične skupščine vedno malce demonični Slavoj Žižek predlagal, naj liberalci sleherni nastop začnemo z obrednim zmerjanjem komunistov. Le malo pa je manjkalo, da bi tudi mladinci postali sestavni del Demosa. Preden je ta sestavil svojo vlado, je prišla močna delegacija, ki se je, menim, iskreno trudila, da bi še nas vključila v vladno koalicijo. Krivda za neuspeh teh pogajanj je bila bolj ali manj na naši strani, ki jo je dajal napuh relativno najmočnejše stranke in najzaslužnejše za demokratični preobrat. Po prvih parlamentarnih spopadih, še zlasti ob tistem smešno kaotičnem začetku prvega zasedanja, ki ga je Demos namesto lastni neukosti pripisoval zaroti starorežimskega aparata, so se odnosi med nami ohladili, tja do ravni jeznih pogledov in sikajočih pripomb. Stare vezi so se začele obnavljati šele po tistem, ko je Demos začel razpadati po notranjih šivih. Če bi šli mladinci-liberalci v prvo vlado, bi s svojo cinično distanco pač mehčali stališča Demosa od znotraj, tako pa so jih od zunaj. Kakšen bi bil izid v prvem primeru, bo seveda za vedno neznanka. Vsekakor pa je dialektika odnosov med volovsko vprego in ciniki proizvedla novo državo, ki jo je iz balkanske politične zmede odnesla s komajda omembe vrednimi praskami. Kljub medsebojnemu sumničenju demosovci so opozicijo sumili anacionalnega kolaborantstva z liberalnejšim delom beograjskega režima, opozicija pa Demos težnje k represivnemu preštevanju ljudi po krvi in zemlji sta oba bloka pravi čas spoznala, da v Slobovi državi ni prostora ne za državljanske ne za nacionalne pravice. To temeljno sozvočje je bilo izjemno in srečno poglavje slovenske zgodovine.