Pri oblikovanju vlade je ključen vladni program. Stranke, ki naj bi sodelovale v vladi, sorodne ali raznorodne, se morajo sporazumeti o skupnih ciljih. Brez tega skupno delo v vladi ni mogoče. Pomembno pa je, da je med njimi tudi vsaj osnovno zaupanje. Kolikor je že to neoprijemljiv pojem, pa ima v stvarnosti še kako velik pomen. Zdi se, da se je prav tu zalomilo vodilni vladni stranki pred tokratnimi volitvami. Te dni se v javnosti veliko govori, kakšna naj bo prihodnja vlada in katera stranka je pripravljena sodelovati s katero, v bistvu pa se vse opredeljujejo o tem, ali so pripravljene sodelovati s SDS. Prav v zadnjih tednih se je leva opozicija dokaj jasno izrekla, da s to stranko ne bo sodelovala. Najteže pričakovan je bil odgovor Boruta Pahorja na to vprašanje; dolgo se je namreč trudil dajati vtis, da nima glede strankarskega povezovanja nobenih zadržkov v nobeno smer. Zdaj je predstavil nasprotno stališče; izrekel se je za levo koalicijo, morda še v družbi kakšne manjše desne stran ke, s SDS pa ne bi sodeloval. Podobno sta se, pričakovano, izrekla tudi LDS in Zares. In celo Karl Erjavec, predsednik DeSUS, je pred dnevi zatrdil, da se bo v tako koalicijo, v kakršni je zdaj, vključil samo v res izjemnem primeru.