Na dlani je, da se je hotel Vladimir Putin v tem prvem intervjuju za katero koli zahodno televizijsko hišo predstaviti kot dovolj mehak in hkrati nadvse trd politik. Mehak, ko gre za oživljanje zadnje čase dokaj hladnih odnosov z Zahodom, in trd, ko gre za obračun s »teroristi in banditi« v Čečeniji, zaradi katerega je na Moskvo prav iz zahodnih držav letelo največ kritik. Cilj je bil seveda kljub takšnemu »dvojnemu jedilniku« samo eden: ne zameriti se nikomur. To se mu je v glavnem posrečilo. Zbliževanja z Zahodom, ki ga Rusija nujno potrebuje predvsem zaradi finančnega preživetja (odpis starih dolgov, nova posojila), mu doma in na tujem res ne more nihče šteti v slabo, z neusmiljenostjo do Čečencev (ki naj bi šele po popolnem uničenju »čečenskih tolp« - in večine mest v republiki - smeli sami odločati o svoji prihodnosti) pa je hkrati zaprl usta tudi levi opoziciji in kajpak generaliteti. Ta je zaradi šokantne izjave o možnem ruskem vstopu v Nato še danes brez pravega odgovora na takšno drznost vrhovnega poveljnika, ki je drugače od njih povrh vsega samo polkovnik.