Zakaj toliko zapletov, če pa morajo mesarji za pridobitev vseh dovoljenj za obnovljeno klavnico samo povedati, kako se nameravajo znebiti odpadnih voda? Zato, ker se teh očitno ni tako preprosto otresti. Predvidena rešitev s čistilno napravo v Škofji vasi, kamor naj bi podjetje vsak dan vozilo 171 kubičnih metrov klavničnih odplak, ne pride v poštev, saj za kaj takega ni nobenih možnosti. Podobno je tudi drugod po regiji, celjska osrednja čistilna naprava pa bo nared šele konec leta, vendar tako dolgo mesarji ne morejo čakati. Po preprostem izračunu podjetja, ki je v večinski lasti Emone farme Ihan, jim najbrž preostane le gradnja lastne in cenejše kontejnerske naprave. Ker v Škofjo vas ne morejo voziti cisterne s 30 kubičnimi metri prostornine, ker so vsaj štirikrat prevelike, bi Mesarstvo za prilagojen prevoz na leto odštelo okoli 160 milijonov tolarjev. Prevoz v bolj oddaljeni kraj bi stroške seveda še zvišal. Za čiščenje klavničnih odplak, ki je trikrat dražje od komunalnih voda, bi letno odšteli dodatnih 18 milijonov tolarjev. Naprave, kot jo imajo v Škofji vasi, so občutljive na močno obremenjene odplake iz klavnic. Prevelika biološka poraba kisika za čiščenje lahko v čistilni napravi povzroči šok, morebiti celo porušiti njeno delovanje. Za namestitev manjkajočega lovilca maščob bi bil potreben večji gradbeni poseg, časa zanj pa ni - navkljub morebitni pripravljenosti Mesarstva za sofinanciranje. Lovilec v čistilni napravi je povsem drugačnega značaja od tistega, ki ga gasilci ob ekoloških nesrečah nameščajo v vodotoke, saj se sestava nafte in industrijskega olja razlikuje od organskih maščob. Šentjurski občinski načrti za gradnjo osrednje čistilne naprave so še v povojih, dve milijardi tolarjev vredna naprava pa ne bo zgrajena prej kot v osmih letih.