Koliko krat sem gledal oddaje ˝Lov i ribolov˝ in iz prve roke poslušal zgodbe o predhodnih odpravah. Zares se bojim vseh zračnih prevoznih sredstev, še toliko bolj pa letal iz II. svetovne vojne. Ravno iz tega razloga sem vedno občudoval člane ekipe in njihov pogum, da vstopijo in letijo s helikopterjem takega videza in vse to le, da bi ujeli nekaj tajmenov ali katerihkoli rib. No zdaj pa tudi jaz sedim v tem, pravijo da popolnoma varnem ruskem šklopotalu kričečih barv. Letališče v Ulanbatorju, glavnem mestu Mongolije, ločujemo se od piste z edinim delujočim od treh obstoječih zračnih prevoznih sredstev tega tipa v celi državi. Vsi predsodki in predstave o helikopterjih so mi v trenutku padli v vodo, ali v tem primeru na zemljo. Slika iz filmov, kako helikopter elegantno vzleti z vrha neke korporativne stolpnice v New Yorku ali pristaja na nekem golf igrišču se mi je naenkrat zdela popolnoma neverjetna in oddaljena, moji strahovi pa vse bližji. Namreč, naš helikopter ali neko čudo podobno helikopterju – MI8, ali zaradi tehnične napake ali zaradi teže vzleti enako kot letalo, se pravi potrebuje pisto in to dober del piste, da bi imel dovolj prostora, da se zažene. Takoj sem pomislil na tistega smešnega debelega galeba pilota iz risanke, ki potrebuje pol ure, da vzleti z vode. In že smo v zraku, oglušujoč hrup. Razpoloženje na nivoju. Pri nekaterih evforija zaradi prve take avanture, pri nekaterih zaradi pitja najbolj kakovostnih viskijev iz Moskovskega free shopa. Kakor koli že, poti nazaj več ni, blago rečeno mi je prav vseeno.