»Ste slišali, da je Čufer letel s helikopterjem?« - »Saj, v planino ne more več hoditi. Frči pa še lahko.« Hahljali so se in počivali. Gospodinja, edina ženska na planini, plete. Mlekar razmiguje razbolele roke. »V kateri 'pask' bomo gnali jutri?« - »To bo v redu.« Dogovoru sledi dolga tišina. »Roza močno šepa.« Vsi prikimujejo. »Ko pride jutri Kacajnarjev fant s kruhom, mu porečem, naj pošlje Čemana gor. Naj se gospodar odloči ali je Roza za veterinarja.« Vsi prikimavajo. V ognjišču ugaša. V rdeči mrak tolčeta tiktakanje budilke in in klikanje gospodinjine pletilke. Ura je pol devet. Mrak se je zgostil. »Jaz grem spat,« reče nekdo. »Jaz tudi,« se pridruži drugi. Vsi vstanejo. »Lahko noč.« Trudno oddrsajo v hladno noč mimo praznih hlevov. Od pašnika spodaj se vzdigujejo zvoki počasnega premikanja in sopenja živine. Hitijo po senožeti navzgor v kamnito bajtico na robu planine. Šumi obleka, ki jo hitro slačijo in natikajo na žeblje. Mlekar z gospodinjo odštorklja po zunanjem stopnišču stanu v posebno kamro na podstrešju. Navije »bekarico«. Na tretjo jo nastavi. Vasico zagrne grobna tišina. Izza Škrbine priplava krajec in upre srebrno luč v razbrazdane prepadne stene Rdečega roba. Spokoj.