poljih. Nekoč je med pašo srečal šakala, s katerim se je kaj hitro spoprijateljil. Tako sta neke noči sklenila, da pojdeta na roparski pohod k sosednjemu kmetu. Ošaben se je zagnal v ograjo in jo v trenutku podrl. Zapodil se je na njivo ter začel goltati kumare, medtem ko si je šakal na hitro postregel s kokošmi. Ko sta se oba do sitega najedla, se je oglasil Ošaben. »Kakšna čudovita noč!« je dejal. »Polna luna sveti in tako pevsko razpoložen sem. Bi me rad slišal? Lep glas imam.« Toda šakal ga je zaskrbljeno pogledal. »Nisem prepričan, dragi prijatelj. Pomisli malo - saj kradeva. Verjetno ni najpametneje, da bi sedaj kar glasno zapel. Kaj praviš?« »Ah, tako trdosrčen si. Glasba je hrana za dušo.« »Že mogoče. Toda nisem prepričan, da tvoje riganje sodi ravno v kategorijo glasbe. Ogaben hrup je, ki bo kmete pritegnil. Potem te bodo pa nalomili.« »Kako si drzneš! Saj še posluha za umetnost nimaš! Glasbo zelo dobro poznam: sedem not, tri lestvice, devetinštirideset ritmov, in tako naprej. Naj ti pokažem.« Šakal je bil videti zelo zaskrbljen. »Če že moraš,« je oklevajoče odvrnil. »Toda preden začneš, bi se rad postavil pred luknjo v ograji, da bom lahko stražil.« Medtem, ko se je Ošaben pripravljal, da bo zapel, se je šakal odpravil k ograji. Osel je nato iztegnil vrat, dvignil glavo in tako strašansko zarigal, da se je stresla noč. Stražarji so ga seveda zaslišali in od jeze zaškrtali z zobmi. Pograbili so debele kole in se urno odpravili k njivi. Tam so osla tako premikastili, da se bo tega še svoj živ dan spominjal. Nazadnje pa so mu okrog vratu privezali še težek lesen možnar. »Tole bi ti moralo dati vetra,« so iztisnili skozi zobe. »Sedaj pa se poberi in da te ne vidimo nikoli več!« Ošaben je s težkim mlinom za vratom in s sklonjeno glavo zdirjal v temo. »Ne reci, da te nisem posvaril,« je rekel šakal. »Nisi me upošteval, zato pa si za svoje petje dobil odlično medaljo.« Kolonos je žalostno zmajal z glavo. »Ah, kako prav imaš. Le zakaj te nisem poslušal? Ne le, da sem neumen, ampak še prijateljevega nasveta nisem sprejel. Kot Butec, tisti tkalec.« »Kdo pa je bil to?« ga je vprašal Zlatokop. In prijatelj je začel pripovedovati.