Jutranjo telovadbo je gojil vse do zadnjega, prav tako se je zjutraj umival le z mrzlo vodo, harmoniko pa je potegnil le, če je bil v družbi. Izgubo žene Ilonke pred šestnajstimi leti je težko prenesel in stara znanca, Franc in Irena Kokovnik, ki sta odtlej zanj skrbela, sta ga morala vsak dan voziti na ženin grob. Dal je postaviti velik spomenik in gor namestil tudi svojo fotografijo in dal izklesati svoje ime, da se ne bi zgodilo, da bi kdaj koga drugega pokopali zraven njegove ljubljene Ilonke. Letos za veliko noč je začutil, da se mu bliža zadnja ura, zato je dal k sebi poklicati šaleškega župnika, nato pa je bil dober mesec dni kasneje viden na Mrzlici, ko je s harmoniko in pripovedovanjem starih vicov zabaval vso družbo. Do zadnjega je imel rad lepo zlikane srajce, očiščene čevlje in ljubi božji mir pri kosilu in do zadnjega je rad hodil na tržnico k svoji rožnodolinski branjevki in pri njej nakupil vse, kar je čez teden potreboval.