Sicer si na razstavi sledijo še serije avtoportretov, kolažev, litografij, ki se nanašajo na jug Francije, na Nico in Azurno obalo, ali dolga serija gravur z biblijskimi temami, ki so predstavljene tudi z grafičnimi ploščami iz Muzeja biblijskih sporočil, med reprezentančnejšimi slikarskimi unikati pa so vendarle predvsem povojna dela, pri katerih je ostajal Chagall vztrajno zvest svojim starejšim, preverjenim izhodiščem. Ta so ga po ne najlažjih zgodnjih letih – času prve svetovne vojne, oktobrske revolucije in spora z ruskimi kolegi, pozneje naraščajočega antisemitizma pred in med drugo svetovno vojno – pripeljala do slave, tako da si ob koncu razstave njegovega uprizarjanja samega sebe, no ja, tudi malce sit. Toda čeprav v izboru ni ničesar takega, česar bi se spomnil iz kake knjižne antologije, je vmes tudi nekaj dragocenih slik iz predvojnega obdobja. Pravzaprav ne več, kot je prstov na eni roki, a ga te kažejo kot slikarja, ki se je – čeprav velja za izrazitega samohodca, ki je lastne slikarske nazore razvil razmeroma neodvisno od vzporednih evropskih umetniških avantgard –, ukvarjal tudi z vprašanji, ki so si jih zastavljali njegovi kolegi, pripadniki drugih smeri. Kot prava zvezdnica se ti na razstavi, denimo, ponudi najstarejša predstavljena slika Ljubimca v sivem , olje na papirju iz let 1916 oziroma 1917, torej še iz časa, ki ga je ne najbolj prostovoljno preživel v Rusiji (zaradi izbruha vojne se ni mogel vrniti v Pariz, kjer se je že poskušal ustaliti), ki je kot ena od izbrank pristala tudi na razstavnem plakatu. Stalni domicil ima v elitni zbirki Centra Pompidou in lepo odraža Chagallov interes za kubizem v tem času (čeprav si ga nikoli ni prisvojil kot temeljni pristop k alternativni vizualni analizi sveta), po drugi strani pa gre za sliko, ki sodi v kontekst dolge serije njegovih značilnih ljubezenskih prizorov, posvečenih ljubezni do Belle Rosenfeld. Do prav tako židovske mladenke, a iz premožnejše družine, kot je bila njegova, v kateri je, preden je postal Marc Chagall, odraščal kot prvorojenec Moshe Shagala. Ne gre le za romantično ljubezen, saj se je z Bello poročil že leta 1915, a je umrla veliko pred njim, v času Chagallove medvojne emigracije v ZDA leta 1944. Kljub temu – in kljub še nekaterim poznejšim ljubezenskim zvezam – je še desetletja s slikami pripovedoval prav o tej ljubezni.