Osrednja posebnost je ta, da so renesančni Italijani v nasprotju od severnih, nemških in nizozemskih kolegov, ki so grafiko množičneje sprejeli za avtonomno sredstvo izražanja ter jo vpeli v pozno gotiko in vzporedne realistične trende, izraz »arte d'invenzione« prihranili predvsem za klasične, reprezentančne oblike slikarstva in kiparstva. Vodilni italijanski umetniki so samo izjemoma sami nastopali z »novim medijem«, tako da je antologija renesančne italijanske grafike bistveno vpeta v pojem t. i. reproduktivne oziroma prevodne grafike, s katero so grafiki širili inovacije vodilnih slikarjev. Bodisi legalno bodisi piratsko; tudi ta pristop so namreč v Italiji tako kot na severu hitro odkrili ... V prvem, legalnem primeru delitev avtorstva lepo odraža klasična triada izrazov, vrezanih v grafične plošče tega časa: invenit (ob imenu avtorja kompozicje, ki so mu v tistih časih pripisovali avtorstvo celote), sculpsit (ob samem grafiku, tistem, ki ga danes pojmujemo za avtorja) in excudit (ob tiskarju oziroma založniku). Po drugi strani je prevodna grafika omogočila množično reproduciranje antičnih del in hitro difuzijo trendov.