Buñuelovo obsedenost s smrtjo najlepše ilustrira njegova Knjiga mrtvih, v katero si je zapisoval imena umrlih prijateljev oziroma vseh, s katerimi je v življenju imel resničen stik. Teh je bilo veliko. Zanimivo je njegovo razmerje (pretrgano zaradi Gale oziroma Dalíjevega narcizma) z Dalíjem, ganljivo z Garcío Lorco (z Dalíjem so bili triperesna deteljica; njegovih dram pa ni maral), nekatere znane spremljevalce in sodelavce odpravi na kratko (denimo Picassa, njegovo Guernico bi najraje razstrelil), nekateri ga spremljajo vse življenje (žena, igralci, producenti, sorodniki, mati, ki ga še v srednjih letih rešuje iz finančnih stisk) ... Knjiga mrtvih pa je v Buñuelovi vitalistični izvedbi pravzaprav knjiga živih; ne samo zaradi spomina, ki mu ga imena vanjo zapisanih vzbujajo, temveč zaradi življenja, ki mu ga s svojo navzočnostjo prinašajo. Buñuel je namreč vselej tudi vernik življenja. Poleg neizbežne strasti do cigaret in koktejlov (tem je namenjena cela razprava) ter oboževanja orožja pa je bilo njegovo erotično življenje (seveda, če mu le verjamemo) manj »uspešno«. Prvo uspelo srečanje z dekletom je bilo pravzaprav tisto s kasnejšo - in edino - ženo Jeanne. To pa ne pomeni, da je bila Buñuelova erotika sestavljena samo iz sanjarjenj (ki jih rad popisuje). Buñuel je vendar Španec in Španci imajo, tako pravi, »najmočnejši spolni nagon na svetu«! Opisi ponesrečenih zmenkov, po sili platoničnih ljubezni, natančno načrtovanih, a spodletelih »orgij«, so tako neke vrste refren knjige, pri čemer pa nikdar ne učinkujejo kot nespodobna pikanterija, temveč vselej kot odkritosrčne in nekoliko obžalovanja vredne epizode iz Buñuelovega življenja-filma.