Na hodniku srečamo Jadranko. Strašno vesela je naše druščine. Hiti razlagati Pevcu: »A veš, da sem stala zraven Žiga (pozneje Pevec pojasni, da je to njihov glasbeni pedagog; op. p.)! Poznam ga že od rojstva, veš.« Pohvalimo jo, da je lepa, ima sveže pobarvane lase in lepo ogrlico okoli vratu. »Jelka me je pobarvala, veš, tole ogrlico mi je pa mlajša sestra kupila v Grčiji. Take pozlačene imajo samo v Grčiji,« zdrdra. »A vidiš, sem čisto v stilu,« hlastno pripoveduje naprej. Hiti, kot bi se bala, da ji bo zmanjkalo časa, ona pa ima še toliko povedati. »Shujšala sem v Soči, veš, joj, pa še nekaj! Jure ima danes rojstni dan,« pove. Koliko je star, nas zanima. »Petinštirideset ali devetinštirideset let. Pa veš, kakšno torto dobro je dobil. Tako, da ima smetano pa puding, joj, kako je dobra,« mlaska z jezikom v podporo hvali torte. Ko gremo naprej, ji Aleš Pevec prijazno navrže, da bi se bilo treba malo obleči, ker je že malo hladno. Strinja se: »Zdaj grem pa po mojo modro jopico,« in že je ni več.