Veš, prijatelj, da imam rad živali, ampak ... Natakar, še dva konjaka, prosim! Ampak ... Dajva ga! Živijo! Kako naj ti povem? Gre za zelo intimno zadevo. Razumeš? Vem, vem, da razumeš. Ti si moj najboljši prijatelj. Tega doslej še nikomur nisem povedal, verjemi mi. Prisežem, da je res. Poslušaj, vse ti bom povedal po resnici, če mi obljubiš, da ne boš nikomur povedal. Torej iz mojih ust samo v tvoja in Božja ušesa. Zmenjena? - Natakar, še dva konjaka, prosim! - Kako naj začnem? Živijo, prijatelj! Živijo! Od začetka, seveda. Se razume. Torej, s prvo ženo sva, kot veš, živela v slogi in ljubezni. Bila je lepotica, priznaj! Res je, da nisva imela otrok, toda ti si mi priča, da naju to ni motilo. Živela sva lepo in veselo. Pripovedovala sva drug drugemu o otroštvu. Velikokrat sem ji pripovedoval, da sem odraščal z živalmi. Večkrat mi je rekla, da bi imela rada mucka. Tega sem se spomnil, ko mi je stara prijateljica, mlada pesnica iz Zagreba, omenila, da ima njena siamka dva prekrasna mladiča. Zmenila sva se, da enega pošlje nama. In ga je res poslala. Prinesla ga je njena znanka, ki je prišla v Sarajevo z letalom. Spomnim se, da sem ji rekel: Hvala!, ne spomnim pa se njenega obraza. Ves čas sem namreč gledal v modre oči siamskega mačka. Lepotca. - Natakar, dve veliki pivi, prosim! - Ne bom ti pripovedoval, kakšne dogodivščine vse sem imel z njim v avtu, ko sem ga peljal z letališča domov. Bil je v plastični vrečki, ki je bila z elastiko pritrjena okoli njegovega vratu. Da ga bo, živahnega, zlata prinašalka lažje obvladovala in da je ne bo polulal. V vrečki, iz katere je gledala le njegova lepa glava, sem ga položil na sedež poleg sebe. Med vožnjo se je premetaval in naenkrat je imel glavo v vrečki. Elastika se je stisnila. Vrečka se je zaprla. On se je prestrašil mraka, jaz pa, da se bo zadušil. Panično je začel mijavkati in grebsti. V gneči na enosmerni hitri cesti sem skušal varno peljati naprej in ga hkrati rešiti. In sem ga res rešil. Uspelo mi je odpreti vrečko. V tem je švignil iz nje in se mi, še bolj panično, začel motati pod nogami. Enkrat je bil pod nogo, s katero sem pritiskal na plin, drugič pod nogo, s katero sem pritiskal na zavoro. Nisem mogel ne voziti ne ustaviti. Bilo je kot v ameriških filmih. V tistih o gangsterjih in podobnih. Na koncu sva se srečno pripeljala domov. Ko sem bil med vrati, je žena rekla: Kakšen lep maček! In tisti trenutek se je najino življenje popolnoma spremenilo. Maček naju je zbliževal in hkrati oddaljeval. Skušal sem ga navaditi, da bi spal v pleteni košari v kuhinji, toda šel je za mano v spalnico in posteljo. Kolikokrat sem ga nesel nazaj v košaro, tolikokrat je bil v najini postelji, še preden sem se vrnil. Prvo noč sem ga zaprl v kuhinjo, on pa je glasno mijavkal, kot da mu živemu derem kožo, s kremplji je praskal po vratih in se metal obnje. Proti jutru, da sosedi ne bi pomislili, da mučim žival, sem ga spustil k sebi v posteljo. Od takrat naprej je vsak večer spal pri meni. Pozimi pod odejo, zvit v klobčič za mojimi skrčenimi nogami, poleti z glavo na moji desni roki, ki je nisem mogel premakniti, ne da bi se on zbudil. Če se je zbudil, je odprl le eno oko, ga spet zaprl in spal naprej. Od takrat skoraj nisem več spal. Ležal sem in se nisem premikal. Pogosto mi je roka, na kateri je ležal, zaspala in so mi po njej neprijetno lezli mravljinci. Ko se me je, najpogosteje proti jutru, loteval rahel spanec, se je s taco dotikal mojega obraza in me zbujal. Potem, takoj ko so se oglasili prvi ptiči, je šel do balkonskih vrat in praskal, dokler mu nisem odprl. Ko se je ptičji koncert končal, je praskal z zunanje strani, da mu spet odprem. In sem ves dan in del noči odpiral in zapiral balkonska vrata. Šel je na sprehod, lulat, kakat. Stokrat je hotel hrano in vodo. - Natakar, dva konjaka in dve mali pivi, prosim! - Vsako jutro in vsak večer je šel za ženo do kopalnice in jo čakal. Če je vrata pustila odprta, je šel noter. Skočil je na pralni stroj in jo gledal, kako se slači, kako se prha ali leži gola v kadi, napolnjeni s toplo nadišavljeno vodo. - Natakar, dve veliki pivi, prosim! - Od začetka je bil v postelji in povsod drugod med mano in ženo. Tako kot je bil med mano in mojimi ljubicami - knjigami. Takoj ko sem kakšno odprl, je legel nanjo, če sem jo držal v rokah, pa se je ugnezdil v naročju in mi ni pustil brati. Tako kot mi ni pustil pisati. Ko sem sedel za pisalno mizo in vstavil papir v pisalni stroj, je bil takoj ob stroju in je s taco potiskal črke nazaj. - Natakar, dva konjaka in dve veliki pivi, prosim! - Ti si moj stari in najboljši prijatelj, prisežem pred Bogom in ljudmi, ti veš, da sem leta in leta zavračal vsa vabila na pisateljska srečanja. Do takrat. Po tem sem se odzval na vsako vabilo, čeprav me je pred vsakim javnim branjem, med njim in po njem, obhajala neznosna groza. Z veseljem sem šel celo v najmanjša in najbolj oddaljena mesta. Iz preprostega razloga, da se bom v spalniku in v hotelski postelji končno naspal kot človek. In da bom, če utegnem, še kaj na miru prebral. Morda celo kaj malega tudi napisal. - Natakar, še dva konjaka in dve veliki pivi, prosim! - Tako se je zgodilo, da sem na nekem mednarodnem srečanju spoznal svojo novo ženo. Tudi njo poznaš. Bila je lepotica, priznaj! Živela sva, kot veš, v slogi in ljubezni. Imela je otroke iz prejšnjega zakona. Ti si priča, da naju to ni motilo. Živela sva lepo in veselo. Pripovedovala sva drug drugemu o otroštvu. Stokrat, če ne večkrat sem ji pripovedoval, da sem odraščal z živalmi. Rekla je, da bi rada imela mucka. In se je nekega dne na vratih prikazala z majhnim črnim mačkom v naročju. Rekel sem: Kakšen lep maček! Ali me, prijatelj, sploh poslušaš? Kje si? Kje si, prijatelj? Si bil z mano ali nisi? Ali sem vse to spil sam? Prijatelj, prijatelj. Potem pa nič. Drugič ti bom do konca povedal svojo zgodbo. - Natakar, dvakrat po dva konjaka in dve veliki pivi, prosim, za naju dva, ki sva edina ostala v gostilni! - Veš, prijatelj, da imam rad živali. Jutri se bom spet zbudil z mačkom.