temveč s ploščkom. "Čez noč" so se Rusi ogreli zanjo, zbrali ekipo in goste iz Nemčije ugnali trikrat zapored 13:2, 11:4, 9:0! In le kakšen mesec pozneje so že štartali na SP skupine A v Stockholmu, ugnali ponosne kanadske favorite in osvojili naslov najboljših na svetu. Gostiteljem Švedom je pripadel bron. Moskovska hokejska šola, polna domiselnih kombinacij in predvsem manj groba kot tista na drugi strani "luže", je postala prepoznavna, poleg kanadsko-ruskega (sovjetskega) prestiža pa je udaril na plano še tisti med SZ in ČSSR. Začel se je pravzaprav kmalu po nemškem gostovanju v ruski metropoli, ko so se študentje iz Prage pred 35.000 gledalci (!) pomerili s selekcijo domače univerze. Gostitelji so slavili zmago s 6:3, sovjetskočeškoslovaški prestiž pa je postal zgodba stalnica vseh najbolj veličastnih hokejskih dogodkov. Leta 1928 "rojeni" švedsko-finski derbi Podobno je bilo tudi s Švedsko in Finsko, severnoevropskima sosedama, ki sta svoj prvi dvoboj odigrali leta 1928. To je tudi prva hokejska tekma, o kateri so poročali v finskih časopisih. Nad razpletom "levi" (še danes hokejske drese finske reprezentance krasi kralj živali) sicer niso bili navdušeni -8:1 za Švede - in tudi pozneje so Skandinaviji vladali švedski hokejisti: do 1959, ko je "Suomi" dosegel prvo zmago proti "vikingom". Tri leta pozneje so Finci na evropskem prvenstvu dobili prvo medaljo, od druge polovice osemdesetih so se redno postavljali po robu vzornikom iz Kanade ter ruskih, čeških in švedskih krajev, vse po vrsti pa so potolkli leta 1995 v Stockholmu ob doslej edinem finskem naslovu svetovnih prvakov. Prej so si naslove izmenjavali Rusi, Kanadčani, Švedi, Švicarji in predvsem Britanci, nekoč učitelji vseh poznejših velesil, so potonili. Vsaj v skupino B, če ne še niže. Leta jeseniških zmagoslavij In hokej pri nas? Začela so se jeseniška leta. V Zagrebu ali Ljubljani so se lahko postavili na glavo, toda odločala je zagnanost igralcev iz Podmežakle, ki so se kalili v trdih dvobojih proti klubom iz Nemčije, Italije, tudi ČSSR. Njim v prid je govorila tudi podpora domače Železarne in številnih privržencev po vsej Sloveniji, ki so občudovali to znamenito "gorenjsko trmo na drsalkah". Na Jesenicah so najpogosteje sledili trendom češkoslovaške šole, občasno tudi ruske, večina igralcev v dresu z reprezentančnim jugoslovanskim grbom je prihajala prav iz mesta, znanega po železarstvu, mejni železniški postaji z Avstrijo, goliških narcisah in hokeju. In tako so tudi igralci iz Gornjesavske doline dočakali prvenstvo na domačih tleh, pravzaprav zagrebških, ko se je tudi začela zgodba o velikih hokejskih tekmovanjih pri nas, ki ima prav v teh dneh, aprila 2001, svoje novo nadaljevanje. Vse do leta 1969 so namreč igrali na SP v vseh treh kakovostnih razredih (A, B in C; pozneje tudi D) v eni državi in tako je Jugoslavija z Ljubljano kot prirediteljico nepozabne skupine A, ter Zagrebom in Jesenicami, ki sta si razdelila skupini B in C, prestala ognjeni krst prirejanja mednarodnih hokejskih spektaklov. Ljubljana, središče hokejskega sveta brez "polmetrskih" banan V tistih dneh je bila predvsem Ljubljana hokejsko obarvana. Metropola ene od šestih jugoslovanskih republik je imela nevsakdanjo priložnost spremljati hokejsko elito, ki se pozneje ni nikoli več "oglasila" pri nas. Pač pa so gostovali v središčih evropskega hokeja Turkuju, Helsinkih, Stockholmu, Moskvi, Bratislavi, Pragi in marketiško mikavnih Z/richu, Bernu, M/nchnu in Dunaju. Na doslej edinem hokejskem SP skupine A pri nas so zmagali hokejisti SZ in tako ubranili naslov iz Finske iz leta 1965. V finalu so pred 12.000-glavim tivolskim avditorijem ugnali ČSSR kar s 7:1, edino točko na prvenstvu pa je Švedom na tekmi (3:3), ki jo je sodil slovenski sodnik, oddal že prej omenjeni Boris Čebulj. Deset dni je Tivoli spremljal vrhunski hokej, gostje od vsepovsod so spoznavali Ljubljano in Slovenijo, pripomb na račun prirediteljev večinoma ni bilo. Razen tiste nenavadne o bananah, ki so jo sprožili Švedi. "Takšnih banan pa ne bomo jedli, saj imamo pri nas doma polmetrske," so razlagali začudenim kuharjem, ko je bil po kosilu na vrsti posladek. Ob vsem tem so se naši hokejisti borili v Zagrebu, tam med drugim senzacionalno ugnali Norveško (2:1), hokejska Slovenija, predvsem Gorenjska, pa je živela za "tekmo leta" s Švico. "Na Jesenicah je bilo največ povpraševanja po trobilih, kravjih zvoncih, ragljah in transparentih, oživele so tudi stare delavnice in podstrešja," je pisalo v Delu marca '66 ob pripravah na dvoboj "modrih" s Švicarji - naši igralci so zmagali s 3:2. Smolej je bil neustavljiv, gledalci pa so na takrat še odprtem umetnem drsališču pod Mežaklo še dolgo slavili odmevno zmago. Na pragu elitnega razreda V skupino A se je takrat sicer uvrstila reprezentanca ZRN, naši so bili tretji - tako kot tudi tri leta pozneje v Tivoliju na drugem SP pri nas (tokrat le skupine B, prvenstvo elitnega razreda so priredili v Stockholmu). Tokrat je zmagala NDR, naša reprezentanca pa je najvišjo uvrstitev na SP doslej dosegla ob naslednjem snidenju z domačim ledom, spet v Tivoliju, spomladi '74. Takrat je skupina A štela le šest članov, drugo mesto naše reprezentance pa je bila tudi najvišja skupna uvrstitev na SP, saj so bili tako jugoslovanski (slovenski) hokejisti osmi na svetu. Podoben podvig se jim je posrečil tudi na OI v Grenoblu '68 (takrat so OI še zadnjič štele za SP) in bi se celo morali uvrstiti v elitni razred, a so skupino A prav takrat z osmih članov zmanjšali na že omenjenih šest. Zadnji športni dogodek pod jugoslovansko zastavo Sedemdeseta so pri nas sicer postregla z novim razmerjem moči. Jeseničani niso bili več nedotakljivi, njihovi derbiji z Olimpijo pa so pisali eno najlepših in najbolj razburljivih športnih zgodb pri nas. Dvorani na Jesenicah in v Ljubljani sta "pokali po šivih", v Sloveniji so glede na število umetnih drsališč, klubov in ne nazadnje igralcev (zdaj okrog 1000 registriranih v sedmih klubih) igrali zelo lep hokej. Nekaj nastopov v skupini C, tretjem razredu svetovnega hokeja, v osemdesetih te športne igre, ki so ji še naprej najbolje stregli Rusi, Čehi in Kanadčani, pri nas ni zatrlo. In prav prihod okrepitev iz teh najbolj elitnih hokejskih držav je botroval novemu kakovostnemu vzponu slovenskega hokeja, ki pa se mu ni posrečil nov poskus naskoka na skupino A aprila 1991, na zadnji veliki mednarodni športni prireditivi v Ljubljani in na Jesenicah pod jugoslovansko zastavo. "Prireditelji upajo, da Hockey '91 bo," je pisalo na vrhu Delove športne strani 14. marca, dva tedna pred začetkom prvenstva. Zaradi hudih političnih nemirov in demonstracij v Beogradu so se tujci bali bližine razbeljenega balkanskega kotla. Toda naj je vroča pomlad še tako prepričljivo napovedala dogodke, ki so sledili