«22. 5. 43. 15. Petnajsti dan ujetništva, rečem da sem se že skoro privadil tega življenja. Čas ubivamo s čitanjem, s pisanjem, s pranjem, z igranjem na karte, z ubivanjem uši, z jedjo, sedaj jemo prav zares po Angleško in sicer petkrat na dan in tudi več z umivanjem, ležimo, redimo se, po 15. dneh danes so nam dali prvič kruh in sicer prav belega, en lep hlebec v štirih, samo še eno reč pogrešam in to je vino, je to, ki ga ne vidim ves čas mojega ujetništva, zjutraj kakor tudi zvečer res preštejejo. Za zajtrk smo imeli čaj vedno z mlekom beli kruh, dve feti16 pancete, pest rozin, na tudi rozine so nam začeli dajat. Opomnit moram da z Nemci delajo bolj strogo oni morajo ves dan delat eno reč ali drugo. Med tem ko mi za sedaj smo prosti ves dan. Govori se, da v kratkem odpotujemo, vem da sedaj smo na zadnjem kampu, ker kadar nas bodo od tukaj odpeljali, nas bodo naložili na parnike, za iti eni pravijo v Ameriko, drugi na Angleško. Kosilo in večerjo sem imel tudi danes dobro, tako sem prav zadovoljen, da sem postal gost Angleške države.»17