Ella ni bila mlada. Rojena je bila leta 1918 in že kot mlada je pela v gledališčih, kjer jo je leta 1934 opazil Chick Webb in jo vzel v svoj orkester. To je bil čas največjega razcveta swinga in Ella je bila s Chickovim orkestrom ob Billie Holliday (Lady Day, bi rekel Prez) najpomembnejši swingovski vokal. Vendar sta si bili različni v marsičem. Billijin mehek, v vokalnem jazzu tako redko slišani ‘lep’ glas je bil pravo nasprotje koketnosti hrapavega, a priliznjeno punčkastega glasu Elle. Tudi živeli sta precej različno. Billie, ki je kar vlekla probleme in večne depresije nase (te so jo na koncu povsem zlomile, saj je v petdesetih ostala od njenega čarobno lepega glasu samo še senca in nostalgični pridih nekoč močnega in iskrivega duha), se je zmeraj ubadala z eksistenčnimi problemi. Elli je bilo to prizanešeno, saj je po Chickovi smrti sama prevzela vodstvo njegovega bigbanda. Njemu se ima zahvaliti tudi za nekaj velikih hitov (npr. A-Tisket, A-Tasket). Če je Billie ostala zmeraj predana swingu, se je Ella bolj prilagajala glasbenim trendom tistega časa - in uspela. Ko je v štiridesetih prišel be-bop, ga je povsem prilagodila vokalu, kar ni bilo lahko in je uspelo le redkim vokalistkam tistega časa - njeni takratni tekmici Sarah Vaughan, Carmen McRae in malo kasneje Betty Carter. Vendar kljub mladosti slednjih treh Ella še zmeraj aktivno poseže v genezo be-bopa, saj so njene bepovske interpretacije standardov How High the Moon in Lady Be Good ene najlepših tega časa.