Reptil je bil tisti, ki je zapeljal Evo, da je ugriznila v jabolko spoznanja in ga ponudila Adamu, in Bog ga je kaznoval s prekletstvom, da se bo od takrat dalje plazil po tleh... Tudi to namiguje na to, da naj bi kača pred izgonom iz raja imela noge. V eni od slik Hieronimusa Boscha kača v rajskem vrtu stoji ob drevesu spoznanja na dveh zadnjih nogah. Zakaj, mislite, so prav Američani tako nori na dinozavre? Najbrž ni kriva samo uspešnica Jurski park? Ker simbolizirajo vse, kar smo, in vse, kar nismo. Dinozaver je totemska žival moderne kulture. Je pravzaprav moderen izum, če ne bi bil tako skomercializiran, bi nanj že pozabili. Vprašanje je, zakaj smo ga povlekli iz preteklosti? Dinozavri so bili v svojem času imperialistične živali, dominantna vrsta, gospodarji sveta. Tako kot smo zdaj mi. So nekaj grozečega in nekaj smešnega obenem. Znak moči in okorelosti. Spominjajo na nas. Kaj lahko zaznamo za podobo dinozavrov, kaj v nas nezavedno sprožajo? Najprej je gotovo čudenje, fascinacija, občudovanje, včasih strah, to so vendar velikani, in pomislite na vso našo mitologijo o velikanih, o dvoglavih zmajih ... Dinozavre povezujemo z zmajem, ki je bil velikokrat povezan z kraljevskostjo, v Evropi je bil totemska žival aristokracije, v legendah in pripovedkah pa nevarna pošast, ki je zahtevala krvave žrtve. Številni filmi o pošastih, kot sta recimo King Kong, Godzilla ..., ki prihajajo v mesto, da bi ga uničili. Največjo tesnobo sproža prav stoječi reptil. Pokončna kača. »Demon« na dveh nogah. In odkritje njegove DNK. Če damo ti dve stvari skupaj, dobimo Jurski park. Uspešnica Jurski park je imela tak uspeh zato, ker je združila moderno znanost, genetiko in nekaj pradavnega, starega. Prastari strah in strah pred moderno znanostjo. Rekli ste, da imajo podobe posebno moč, vendar kljub temu morda niso tako močne, kot se zdijo? V vsakem trenutku imamo v glavi dve misli, ki sta popolnoma kontradiktorni. O veliko stvareh se počutiš za in proti. Ta ambivalenca misli in želja je prisotna v vseh nas, tudi v podobah. In vendar lahko rečete, da so določeni imidži preveč močni, tako močni, da krojijo podobo o nas samih. Novi lepotni ideali, telo kot popoln stroj, nova androginost, trajajo dovolj dolgo, da so že drastično oblikovali naša telesa. Prav gotovo, da. To so gotovo podobe, ki so zaznamovale odnos do našega telesa. Zelo specifično za ta čas.