Zgodbo o vojaku je Stravinski napisal med prvo svetovno vojno leta 1918 v Švici, praizvedli pa so jo še isto leto v Lausanni. Namenil jo je potujočim gledališkim družbam, ki bi jo lahko izvajale tudi na improviziranih odrih, na primer na sejemskih prireditvah. Z "Zgodbo" je Stravinski ustvaril novo zvrst glasbenega gledališča (hkrati z nekaterimi skladatelji, kot F. Poulenc ali P. Hindemith), ki združuje govorjeno besedo, pantomimo, ples, pripoved in instrumentalno scensko glasbo. Zadnjo izvaja komorni ansambel (violina, kontrabas, klarinet, fagot, kornet, pozavna in tolkala - brez pavk), ki je nameščen ob strani odra. Glasba je sestavljena iz zaključenih točk, ki jih izvajajo po vsakem prizoru, je objektivna, poudarjeno antiromantična in učinkovita parodija na vsebino dogajanja. Med točkami prevladujejo koračnice, med temi zlasti vojaška, ki se kot nekakšen leitmotiv večkrat ponavlja. Nekatere točke so napisane v ritmu plesov (tanga, valčka, ragtime), nadalje so med njimi še vragov ples in kuplet, mali koncert, veliki in mali koral idr. Besedilo za Zgodbo o vojaku je Stravinskemu - po neki legendi iz Zbirke ruskih legend in pripovedk Nikolaja Atanasjeva - napisal švicarski pisatelj Charles Ferdinand Ramuz in pripoveduje o vojaku, ki se vrača iz vojne ter na poti sreča vraga (po prvotni, francoski verziji je to nekje v Franciji, po nemški pa v Švici). Ta mu odvzame violino, v zameno pa mu ponudi skrivnostno knjigo, ki mu bo prinesla bogastvo. Vojak spremlja nekaj časa vraga in ga poučuje violino, nato pa spet krene na pot domov.