Neoplatonizem se je spet pojavil v 16. stoletju, tokrat močno povezan z astrologijo in alkimijo, ki so ju v 13. stoletju prinesli v Evropo Arabci. Močno je bil nagnjen k mističnim zamaknjenjem, od tod pa so njegovi razlagalci neopazno prešli k hermetičnim naukom in legendam o čarovnicah in veščah. Javno so izpovedovali, da ima vesolje dušo, da ima vsaka stvar svoje življenje in da je poleg njihovih osnovnih lastnosti treba upoštevati tudi skrite. Znanstvena miselnost 16. stoletja je bila pod vplivom mistike, medtem ko je bila astrologija nepogrešljiva v vsakdanjem življenju. Vsak plemič, ki je kaj veljal, je imel svojega astronoma, ti pa so po ugledu močno prekašali zdravnike in druge učene može. Univerze, z izjemo morda montpellierske, niso spodbujale razvoja. Sorbonski učenjaki so nadaljevali svoja aristotelska razglabljanja, zviška gledali na razvoj, kolikor ga je že bilo, in se ukvarjali z njim samo toliko, kot je bilo potrebno, da so leta 1528 obsodili dela Erazma Rotterdamskega.