Pomembne so nadalje različne integracijske politike, ki zadevajo imigracijske, naturalizacijske, izobraževalne in kulturne politike v imigracijskih državah. Delež tujcev v Nemčiji je na primer v 19. stoletju znašal le 0,5%, leta 1990 pa 8,2% prebivalstva, medtem ko se v Veliki Britaniji in Franciji, kjer obsega 3,3% oziroma 6,4%, kombinira z deležem priseljencev drugih ras, ki izhajajo iz nekdanjih kolonij in so tako hitreje pridobili državljanstvo. V zvezi s statusom tujih priseljencev Castles in Miller razlikujeta med položajem "etničnih manjšin" ter položajem "etničnih skupnosti". Prvega označuje visoka stopnja socialne stratifikacije in segregacije oziroma getizacije, medtem ko je drugi možen v multikultirni družbi, ki sprejema priseljence in vodi do njih aktivno integracijsko politiko. Po njunem mnenju se prvi model nekako prilega nemški, drugi pa avstralski situaciji. Sicer pa se v Italiji in na Japonskem pretežno izogibajo razreševanju imigracijskih problemov in je zato v teh državah neugoden položaj priseljencev predvsem rezultat politike neodločanja; v Švici, Nemčiji in Belgiji deluje državljanski model pretežno na etnično-jezikovni osnovi, zato je priseljencem priznan status "gostujočih delavcev", ne pa tudi status polnopravnih državljanov. Spet drugačen je sistem v Franciji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer državljanske pravice hitreje podeljujejo drugi generaciji priseljencev ter rojenim na območju nekdanjih kolonij. Zadnji primer je, vsaj na formalni ravni, še najbližji tipologiji multikulturne družbe in zadeva države, kot so Kanada, ZDA, Avstralija ali Švedska, kjer pa je v vsakdanjem življenju položaj marginalnejših skupin vseeno dokaj težak. Med vsemi državami so ZDA tiste, ki svojo rast še vedno močno naslanjajo na priseljence: število legalnih imigrantov je po drugi svetovni vojni najprej močno upadlo (na okrog 300.000 letno do 70. let), v zadnjih desetletjih pa se je spet močno povzpelo (na okrog 1,5 milijona letno). Med legalnimi priseljenci po letnih kvotah prevladujejo Mehičani (okrog 680.000), pred Azijci (okrog 340.000) in Evropejci (okrog 110.000). Ocene obsega ilegalnih selitvenih tokov iz Latinske Amerike se gibljejo med nekaj sto tisoč do 4 milijone oseb letno.