Zavrl je s tako silovitostjo, da je mladenko ter njeno kolo gladko odneslo nazaj na cestišče, ko je skočil iz avta in ji hotel pomagati, se je v zadregi že pobirala s tal. Čelada ji je med poletom padla z glave, na obraz in po vratu so se vsuli prameni prelepih svetlih las, počepnil je k njej, tresel se je kot mlad kuža, in jo začel tipati in prijemati po vsem telesu. Nič krvi, nobenega zloma, še praske ni opazil, le tesne hlače so vzele konec, razparale so se po vsej dolžini, da so se razgalile lepe dolge noge vse do rožnatih spodnjih hlačk. Kakšna sreča. Mladenka se je presenetljivo hitro pobrala, se malce otresla prahu, vmes nesrečno pogledovala proti svojemu kolesu, ki je ležalo v travi, in proti opraskanemu avtu. Dahnila je komaj slišen: »Joj, oprostite!« Nato malo glasneje in opravičujoče: »Ne vem, kaj je bilo. Na lepem me je zavrtelo, dvignilo me je, da sem kar poletela v avto, ej, lahko bi bila mrtva …« In take reči. Bila je vidno razburjena, začela je hlipati, obesila se je na Leonovo ramo, bila je usmiljenja vredna in čisto nebogljena. Leon ni vedel, kaj naj stori, da bi bilo prav, hotel je poklicati policijo, pa ni dovolila, iskal je kakšno pričo, pa ni bilo nikjer nikogar, torej je vrgel njeno kolo v prtljažnik, posadil dekle na sedež in sta se odpeljala. Ne prav daleč, kajti Leili, tako ji je bilo menda ime, se je nenadoma začelo vrteti v glavi, tožila je, da ji je slabo in da naj hitro ustavi. Čisto po naključju je zavil na samotno pot ob gozdu. Polegel jo je na mehko travo, sedel k njej in jo božal po rokah v bojazni, da ima kolesarka najmanj pretres možganov. Ko jo je že mislil dvigniti in hitro odpeljati v bolnišnico, se mu je urgenca zgodila kar tam, med debelimi hrasti in bukvami. Gospodična se je z neverjetno spretnostjo osvobodila ostankov hlačnega trikoja, vrgla s sebe rumeno majčko, bila je gola in nedolžno lepa, prava gozdna vila. Čudno, slabost je ponehala, o vrtoglavici ni bilo sledu, njene roke so se stegnile k Leonu in ga začele stiskati za moškost. Še preden je lahko zakril osuplost, mu je dama odprla zadrgo na hlačah in z vajeno kretnjo segla po njegovem Leončku. Ta je bil od prestanega strahu še ves zguban in rahlo nebogljen, gospodična se je morala kar malo potruditi, da si je končno opomogel in dal glavo pokonci. Ni kaj, lepa Leila je bila očitna mojstrica tega posla, z glavo se je zarila v kipečo moškost in se začela igrati z vsem, kar je premogel. Ej, kaj mu je počela, jezik je šel gor in dol, kot plešejo prsti po strunah, vlažne ustnice so delale prave umetniške bravure, počela je tak vrag tam spodaj, da se je zdaj onemu zgoraj začelo vrteti in že rahlo blesti, kot bi tudi padel s kolesa. Ampak ni nič bolelo in tudi modric ni puščalo. Leona je prijelo, da bi jo naskočil od zadaj kot rasno kobilo, njeno telo ga je vabilo in izzivalo, a se mu je damica spretno izmikala. Ni hotela, da gre noter. »Samo zunanja opravila,« mu je govorila, ga z nohti praskala po hrbtu in ga še bolj razvnemala. Vrhunec sta dosegla skoraj istočasno, bilo je, kot bi se trgali oblaki, kaj tako dražljivo lepega ni mož doživel še nikoli.