Belouška mlačno vleče naprej svoje telo, kot da plava po vodi. Bojim se je. In ni videti, kje ima začetek in kje konec, le topo svetlikanje njenega bledorjavkastega telesa pod listi, ki se mirno plazi proti meni. Potem pa vendarle negibno strmi. Zrenje dveh pametnih oči med listi. Kot da gleda naprej, tja, kamor se je napotila, vendar se zdi da je medtem zagledala tudi mene. Zapre svoja velika usta, tudi ona ne zajame sape. Na njeni trdi glavi temnikaste, debele luske. Dvoje luknjic pod očmi, to je nos. Lahko bi bila tudi vejica, vitica med listi. Butasta kača. V glavo ti sije sonce. Ne bi mogel tako bliskovito udariti po njej, da se mi ne bi izmuznila med rokami, podobno kot kuščarji. Če bi stegnil samo roko proti njej, se je niti senca ne bi dotaknila, kajti sonce sije pred nama in meče senco za nama. Zelo počasi stegujem roko, tako počasi, da naj tega niti sam ne bi opazil. Od zadaj jo je treba zagrabiti, pri vratu. Nič hudega sluteč opazuje. Njeno telo je negibno med listi, ni pa videti njenega konca. Malce upognem koleno, da bom bliže, in ostanem tako. In vidim, ona ni naredila ničesar, ne misli se braniti. Od zadaj je treba, ker mi bo mogoče v roko ugriznila svoj strup. Ta zadnji gib bo treba izvesti bliskovito, vendar ne vem, kako naj to naredim. Kot da vendarle vidi, kaj počnem, a kljub temu brezbrižno gleda predse, tja, kamor se je napotila, proti bazenu, toda kot da je medtem zagledala tudi mene. Postajam slabotnejši, bolj utrujen, a hočem. Ne morem še bolj upogniti kolena, tudi roka se ji ne more približati; šelestenje in udarim in med prsti čutim njeno trdo glavo, telo ji tolče na vse strani, toda nerodno jo držim, stiskam ji vrat, udriha, toda njeno udrihanje pridržijo listi, jaz pa klečim nad njo, jo stiskam, ji potiskam glavo v mehko zemljo, da ne bo mogla trzniti, dokler je naposled še bolj ne primem s prsti in tresem se in srh me je spreletel po vsem telesu, kajti razprla je svoja velika usta, senčni prebliski njenega dolgega jezika; vendar je ne izpustim, in smejati bi se bilo treba, kajti dobro jo držim, vendar jo je treba zelo močno stiskati, zeva, niti migniti ne more z glavo, le njeno dolgo telo tolče izza moje roke. Zeva, njen dolgi jezik pobliskava v hitrem ritmu; in poskočil sem in jo dvignil. Dolga je bila kot moja roka. In visela je v zraku kot otrpla palica. Toda ta palica je zanihala v zraku in me udarila v obraz, gladek, hladen, močan švrk po obrazu; in spet je olesenela in ponovno udarila, poči, švisne prek, spolzko, hladno, in jaz nisem več čutil, da stojim na tleh, le v rokah, med prsti njen kadarkoli izmuzljivi vrat, in zdelo se mi je, da ne zmorem več, toda tedaj se osvobodi in ponovno oleseni, tokrat pa ni udarila v obraz, temveč se mi je ovila okrog roke; na moji goli roki njeno ovijajoče se, spolzko, bičajoče telo; stekel sem proti bazenu, rešiti se kako, rešiti se nje, drvel sem, vendar nisem čutil sebe, le svojo roko, njeno telo, ki je ovijalo mojo roko, tisto ogabno utripanje, polzenje, sunke, stiske; in zaman sem se je otepal; če bi jo vrgel v bazen! a kako naj jo strgam z roke? Z drugo roko? Kaj pa, če zna tudi v vodi dihati? nisem se je upal dotakniti z drugo roko, zaman sem jo tresel, vztrajala je, se zvijala, nisem si je upal strgati, le za vrat sem jo stiskal, in se bal, da mi bo izpolzela, vendar sem jo tako stiskal, da ni mogla niti trzniti z glavo, a čutil sem, da mi pešajo moči. In tam je bil bel kamen. In nisem je več mogel držati v zraku. Pokleknil sem in ji porinil glavo v vodo, a je tolkla, živela je ovita okrog moje roke, z drugo roko sem pograbil tisti kamen. Zvlekel sem njeno glavo iz vode. Zijala je. Na betonskem robu bazena sem jo jel s kamnom tolči po glavi. Vsak udarec je bil dober, pa čeravno je kamen udarjal tudi po moji roki, in zdelo se mi je, da iz moje roke teče kri, a sem jo tolkel, tako tolkel, a je še vedno otresala in ni šla z moje roke in živela je, a udrihal sem po njej, kamen je bil ves krvav. In videl sem, da je že brez glave, le v krvi migetajoča zdrobljenost, a tolkel sem, ker je še vedno otresala, ni spustila moje roke, spustil pa sem kamen, pljusknil je v vodo, in strgal sem jo, pa še vedno čutil, da je tam in trgal sem kožo s svoje roke, čeravno je belouškino telo opletalo na tleh okrog svoje lastne razmrcvarjene glave. In ni bilo mogoče vedeti, katera kri je njena in katera moja, tam na betonu okrog zdrobljene glave, in tudi moja roka je bila kot belouškina razbita glava, kot da jo še vedno stiskam in tolčem, a me ni bolelo. Nisem mogel, nisem mogel vstati. Belouška se je zvijala na suhem betonu. Bežal sem. Opotekel sem se, a nisem mogel teči, tudi pasti ne, in vendarle bi se moral veseliti, ker je ni bilo več na moji roki, toda moja roka, moji prsti so čutili njeno telo; in naposled sem se ob nečem spotaknil. Dobro je delo ležati v travi. V travi sem si hladil roko. Utripala je. Toda tukaj ni bilo mogoče ležati, kajti prilezle bi še druge kače, dvigniti se je bilo treba. Čutil sem, da tako nikoli več ne bom mogel domov. Na vrtu je bila tišina, le jaz sem sopihal. Prilezle bodo izpod grmov. Vedel sem, če se ozrem, se bo še zvijala.