Sredi trate je rasel lep rožni grm. Ko ga je zagledal, je zletel k njemu in sedel na poganjek. »Daj mi rdečo vrtnico,« je rekel, »pa ti zapojem svojo najslajšo pesem.« Toda rožni grm je zmajal z glavo. »Moje vrtnice so bele,« je odgovoril. »Bele so kakor morska pena in še bolj bele kakor sneg na gorah. Toda stopi k mojemu bratu, ki rase okrog sončne ure, pa bo nemara dal, kar bi rad.« In slavec je odletel k rožnemu grmu, ki je rasel okrog sončne ure. »Daj mi rdečo vrtnico,« je rekel, »pa ti zapojem svojo najslajšo pesem.« Toda rožni grm je zmajal z glavo. »Moje vrtnice so rumene,« je odgovoril. »Tako so rumene kakor lasje morske deklice, ki sedi na prestolu iz rumenega jantarja, bolj rumene kakor zlatice, ki cveto po travniku, preden pride kosec s svojo koso. Toda stopi k mojemu bratu, ki rase pod študentovim oknom, pa ti bo nemara dal, kar bi rad.« In slavec je odletel k rožnemu grmu, ki je rasel pod študentovim oknom. »Daj mi rdečo vrtnico,« je vzkliknil, »pa ti zapojem svojo najslajšo pesem.« Toda rožni grm je zmajal z glavo. »Moje vrtnice so rdeče,« je odgovoril. »Tako rdeče so kakor grličine noge in še bolj rdeče kakor velike pahljače koral, ki valovijo in valovijo v globinah oceanov. Toda zima je zamrznila moje žile, slana je potrgala moje popke in veter je polomil moje veje, pa zato vse leto ne bom imel nobene vrtnice.« »Samo eno rdečo vrtnico potrebujem!« je vzdihnil slavec. »Samo eno rdečo vrtnico! Ali res ni sredstva, s katerim bi jo dobil?« »Sredstvo je,« je odgovoril rožni grm, »toda tako strašno je, da se ti ne upam povedati.« »Kar povej mi!« je rekel slavec. »Ne bojim se!« »Če hočeš imeti rdečo vrtnico,« je rekel rožni grm, »potem jo moraš v mesečini ustvariti iz svojih pesmi in jo nato obliti s krvjo svojega srca. Pritisniti se moraš s prsmi na trn in mi peti. Vso noč mi moraš peti in trn mora prebosti tvoje srce in kri tvojega življenja mora odteči v moje žile in postati moja.« »Smrt je zelo visoka cena za rdečo vrtnico,« je vzkliknil slavec, »in vsak ima zelo rad svoje življenje. Kako prijetno je sedeti v zelenju in gledati, kako se sonce vozi v svojem zlatem vozu in mesec v svojem bisernem vozu. Sladek je glogov vonj in sladke so zvončnice, ki se skrivajo po dolini, in sladko je vresje, ki cvete po gričih. In vendar je ljubezen več vredna kakor življenje, in kaj je srce ptice v primerjavi s srcem človeka.« In slavec je razprl svoja krila za polet in se dvignil v zrak. Kakor senca je letel nad vrtom in kakor senca je jadral skozi log. Mladi študent je še ležal v travi, kjer ga je bil pustil, in solze v njegovih lepih očeh se še niso posušile. »Vesel bodi!« je vzkliknil slavec. »Vesel bodi! Imel boš rdečo vrtnico. V mesečini bo pognala iz mojega petja in oblil jo bom s krvjo svojega lastnega srca. Za plačilo pa zahtevam samo to, da boš zvesto ljubil, zakaj ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna. Njena krila so ognjene barve in ognjene barve je njeno telo. Njene ustnice so sladke kakor med in njen dih je kakor kadilo.« Mladi študent je pogledal iz trave in prisluhnil, toda ni mogel razumeti, kar mu je pripovedoval slavec, ker je razumel samo tisto, kar je bilo napisano v knjigah. Hrast pa ga je razumel in je bil žalosten, ker je imel zelo rad drobnega slavca, ki si je bil v njegovih vejah spletel gnezdo. »Zapoj mi še zadnjo pesem,« je zamrmral. »Dolgčas mi bo, ko boš odšel.«