“Ležim v sobi in razmišljam o njem. Ima vranje črne lase in čokoladno polt. Njegovi koraki in njegova prelepa postava mi jemljejo dih. Nastopal je tam, kjer si upajo le redki. Bilo jih je več, a on je izstopal. V zagorelem telesu se skriva mehka duša. Njegove oči povedo več kot njegove besede, oči so kot puščica, ki te zadene naravnost v srce. Je sladek kot sladoled, oblit z najtemnejšo čokolado. Včasih sanjam, da bi prišel k meni v belo sobo in me samo gledal – to bi mi bilo dovolj. Objemi, poljubi in pogledi pripadajo drugi ženski, ki ga vroče ljubi. Njej je posvečen tisti beli nasmeh, tiste strastne ustnice in tisti globoki pogled. Podnevi in ponoči, vedno sem spremljala vsak njegov gib, poslušala sem vsak njegov stavek. Sanjala sem ga večkrat, prijel me je za roko in spet izginil. Ko je bil sam in osamljen, so bile misli usmerjene k njej, ki jo ljubi. Ne ve, da bije še eno srce samo zanj. Niti malo ne ve. Morda bo izvedel, nekoč. Med njima je strastna in globoka ljubezen, ki ne bo ugasnila, dokler ju smrt ne loči. Stekla je za njim in k njemu v objem, to je bil najlepši trenutek v njegovem življenju. Ob zimskih večerih jo bo grel ob toplem kaminu in še naprej jo bo ljubil, a v meni bo vroče gorel ogenj ljubezni.”