To bi morala biti zgodba o Bobbyju Fischerju, čudežnem šahovskem dečku iz Brooklyna, in o njegovem prijateljstvu z Acem Pasternjakom, novinarskim svetovnim popotnikom iz Maribora, a je v resnici mnogo več. Ravno toliko kot je zgodba o Fischerju, je namreč tudi zgodba o Pasternjaku, ki danes leži na bolniški postelji, dostavljeni v njegovo sobo na Heroja Staneta 4 v Mariboru, nasproti zgradbe mestne občine, in razmišlja o tem, ali mu je pri oseminšestdesetih življenje namenilo še dovolj druženja, da bi morda napisal knjigo, gotovo zadnjo, v kateri bi se dokopal do doslej skrivnih datotek KGB in CIA, tajnih obveščevalnih služb Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, o Fischerju in razkril še neznane plati o tem izjemnem šahovskem »grandmastru«. Aco ima danes brado, ki zelo spominja na brado Bobbyja Fischerja na njegovih zadnjih uradnih fotografijah. Aco leži v sobi, ki je tričetrt prekrita s starimi časniki, revijami, izrezki, zapiski, knjigami in arhivi, ki bi skrbneje urejeni lahko bili zelo bogata zasebna knjižnica nekega z velikimi športnimi zgodbami obsedenega pisca. Rolete na njegovem oknu so spuščene do konca, komaj kakšen žarek dnevne svetlobe se prebije do računalnika sredi sobe, na katerem je poleti končal dvesto petdeset strani dolg feljton o največjih šahovskih partijah vseh časov, ga poslal na Večer, doma pa mu je medtem krepnil »hard disk«. In seveda z njim vse napisane in še neobjavljene zgodbe v njem.