Burmansko kolesarsko odpravo sva želela končati nekje pod kokosovo palmo na obalah Andamanskega morja. Po vseh prevoženih kilometrih sva si zares zaželela vreči se v toplo morje in plavati mrtvaka sredi Bengalskega zaliva ter zreti v modrino neba nad sabo in modrino milijonov in milijonov kapljic morja, ki ločijo burmanske obale od Indije. Želela sva ležati v senci in počasi srkati mleko iz kokosovih orehov, zvečer pa uživati v dobrotah bogatega morja: ribah, rakcih, polžih, školjkah. Vendar se do konca potovanja nisva naučila ničesar. Kar se je na prvi pogled morda zdelo kot krajši skok na morje, se je na koncu izkazalo kot ena večjih pustolovščin in Burma je spet pokazala vso svojo divjo, nepredvidljivo čarobnost. Čarobne lepote Burme namreč izvirajo iz njene neukročenosti, prvinskosti, neizumetničenosti, ker Burma še vedno biva v svoji otroški dobi. In verjetno je to pravi vzrok, da sva se ji prepustila, da naju je zapeljala.