Aleksander Škorc Grozeče je delovala podoba leva in nihče si ni upal piti iz sicer vedno polne vodne kotanje, ob kateri je ležal v senci mogočnega drevesa. Čudna je bila njegova usoda. Še majhnega so posvojile hijene in ga vzgajale, kot da je eden izmed njih. ˝Prav nam bo prišel pri lovu,˝ so menile in mu za vsak primer izpulile grozeče podočnike. In bilo je tako, da je lev lovil, hijene so jedle, a za leva niso najbolje skrbele. Zato je vztrajno hiral, vse dokler ni nekoč na vodni gladini ugledal svojega žalostnega odseva. V zavedanju lastnega umiranja ga je spreletelo odrešujoče spoznanje, kdo pravzaprav so hijene in kaj so mu storile. Še ves teden je v savani vladala spoštljiva tišina, tako strahotno je zarjovel, in hijene so po srečanju z njegovimi mogočnimi šapami še dolgo deževale izpod neba. Nato je legel pod drevo, od koder se sploh ni več ganil. Menda mu niti jesti ni bilo treba. Mlada gazela, polna moči, lepote in elegance, je večkrat razigrano tekla mimo njega. Očitno jo je zanimal, a strah je bil močnejši od radovednosti, pa še hijene so se ji zdele tako imenitne in zanimive. Njihovi spletkarski prepiri so jo neizmerno zabavali in prav nič nevarne se ji niso zdele. In res, tudi če bi hotele, je ne bi mogle ujeti. A lepega dne se je gazela zapletla v bodičast grm in se močno opraskala. V hipu so bile hijene krog nje, jo tolažile, ji pomagale, in ko jih je vsa zmedena spustila preblizu, so njihovi pogoltni čekani v trenutku boleče zagrizli v njeno nežno meso. Pekoča bolečina in smrtna groza sta jo pognali v obupen skok, s katerim ji je uspelo pobegniti, in nazadnje se je zgrudila točno pred grozečo podobo osamljenega leva. ˝Bolje da me v enem zamahu požre on, kot da me počasi trgajo hijene,˝ je še pomislila. Lev je odprl oči, s pogledom razgnal hijene, oblizal gazelo od nog do glave, in kakor je prehajal njegov jezik, tako so se ji celile rane in bila je ˝kot nova˝. Ko je doumela, kaj je storil zanjo, se mu je vrgla okrog vratu in ga vroče poljubila na smrček. In glej čudo, lev se je spremenil v mogočnega kralja, gazela pa v kraljico, kakršno le redko vidimo. Ves svet je bil njuno kraljestvo in srečno sta živela večno. Ni kralja brez kraljice in bledikav je sijaj osamele vladarice. Odrasli ljudje imajo kopico pogubnih in več kopic drobnih napakic. Ena slednjih je ta, da ne berejo več pravljic. Če hočemo kdaj odpraviti kakšno res pogubno napako, pa se moramo najprej lotiti drobnih.