Nasekala sem pol sežnja drv in s tem oddelala jutrišno mero. Jutri naj bi bila nedelja (je govoril gospod, ki je tukaj gospa) – če vsak teden tvori sedmerček iz enakih dni (in mesec tvori četverček iz tednov in leto dvanajsterček ... kmalu bo prvi dvanajsterček popoln ... in zdi se mi, kakor da bi bil odhod iz Tamtama hkrati celo večnost ali pa le trenutek za mano – zapisujem za nagovor: Eno leto je točno na sredi med večnostjo in trenutkom), vsak dan lahko mirno nosim norčevsko čepico. Pol sežnja drv: to še zmeraj olušči kožo z dlani. Psi so sedeli ob ograji in so ves čas špičili ušesa: kakor da bi kaj prihajalo z zahoda, s prepovedanega območja. Ni izključeno: tam rastejo in uspevajo nevihte in kakor že tolikokrat je vročino v tem vremenskem koridorju, ki ga imenujem moje podeželsko posestvo, težko prenašati. – Samo Lara je ležala v senci (zagotovo je spet breja).