Dvignila sva konice smuči, se nagnila naprej in počasi zdrsnila s sedežnice, kot drobni ptici, ki ju potisnejo iz gnezda. Od vožnje sem imela trde in mrzle noge, smučišče pa je ležalo v senci in je bilo zaradi ledu prav zahrbtno. Bentonove dolge bele smuči so izginile v snegu, potem pa se je od njih odbila svetloba. V slepečih oblačkih belega prahu je odvijugal po pobočju, se tu in tam ustavil in se ozrl. S palico sem mu pomahala, naj smuča naprej, potem pa sem počasi začela obračati smuči in drseti čez kuclje. Na polovici smučišča sem bila že gibčna in ogreta, misli so mi svobodno švigale sem in tja.