Grozeče je delovala podoba leva in nihče si ni upal piti iz sicer vedno polne vodne kotanje, ob kateri je ležal v senci mogočnega drevesa. Čudna je bila njegova usoda. Še majhnega so posvojile hijene in ga vzgajale, kot da je eden izmed njih. ˝Prav nam bo prišel pri lovu,˝ so menile in mu za vsak primer izpulile grozeče podočnike. In bilo je tako, da je lev lovil, hijene so jedle, a za leva niso najbolje skrbele. Zato je vztrajno hiral, vse dokler ni nekoč na vodni gladini ugledal svojega žalostnega odseva. V zavedanju lastnega umiranja ga je spreletelo odrešujoče spoznanje, kdo pravzaprav so hijene in kaj so mu storile. Še ves teden je v savani vladala spoštljiva tišina, tako strahotno je zarjovel in hijene so po srečanju z njegovimi mogočnimi šapami še dolgo deževale izpod neba. Nato je legel pod drevo, od koder se sploh ni več ganil. Menda mu niti jesti ni bilo treba.