Na dnu doline s potokom je samevalo kakih deset kolib, med katerimi so se sprehajale kure. Od daleč niso bile lesene hiše na kolih nič posebnega, dokler se ni med njimi v soncu zalesketala kovina. Približali smo se in zagledali dekleta z dolgimi vratovi in medeninastimi obroči okoli njih. Sedele so na posebnih stojnicah s spominki in se smehljale v pozdrav. Najstarejša, pozabil sem njeno ime, me je prijazno povabila k sebi. Še preden sem sedel na leseno klop, sem prestrašil svinjo, ki je ležala v senci pod njo. Čeprav mi je bilo nerodno, sem kmalu spoznal, da dekleta živijo od fotografiranja in da zaradi svojih dolgih vratov pravzaprav ne morejo početi nič drugega, kot da sedijo v senci in se razkazujejo turistom. V Burmi so obroči znak lepote in bogastva, dekleta pa so ponosna na njihovo število. Čeprav so zaradi težkih obročev iz medenine, ki pri odraslih ženskah lahko tehtajo celo več kot šest kilogramov, bolj okorne od svojih družic svobodnih vratov, še vedno lahko opravljajo celo vrsto domačih opravil, kot so tkanje, vezenje, kuhanje in pospravljanje. Dolg vrat ne nastane zaradi raztegovanja, temveč se z leti zaradi teže obročev potlači ključnica in ukrivi hrbtenica. Zaradi odmrlih vratnih mišic glave nikoli več ne morejo držati pokonci brez obročev. Vodič omenja, da je bilo snemanje obročev nekoč kazen za nepokorščino ali prešuštvo. Glava brez vratne opore je v hipu omahnila in pretrgala hrbtenjačo.