Zjutraj se je zbudil in se poskušal pretvarjati, da se ponoči ni nič zgodilo. A ni šlo. Kamorkoli je tisti dan pogledal, je videl njo in vse ga je spomnilo nanjo. Ni se mogel zbrati in kljub temu, da je vedel, da služba od njega zahteva pozornost, je tistega dne ni premogel. Bolj ko se je dan prevešal v popoldne, bolj je ugotavljal, da svojim mislim ne bo mogel ukazovati in tako morda tudi svojih dejanj ne bo mogel nadzorovati. Poklical je Marjeto in ji sporočil, da je bolje, da se tistega dne ne vidita in tudi slišita ne več. Zaznal je presenečenje v njenem glasu, a se delal kot da ga ni opazil, in prekinil zvezo. Zvečer je ležal v postelji, gledal skozi okno in poskušal misliti na karkoli drugega. Večkrat je tako ležal, gledal proti zvezdam in čakal, da na vrtu pristane vesoljska ladja, da mu marsovci vrnejo očeta, ki mu ga je usoda, po njegovem mnenju, čisto prehitro odvzela. Toliko bi se še naučil od njega, ne samo o šahu, temveč tudi o vesoljcih, v katere je njegov oče nadvse prepričano verjel. Svojo ženo je sicer nehal prepričevati v to, ker se mu je samo smejala in se tudi pred drugimi iz njega norčevala, a Peter je takim zgodbicam rad prisluhnil. Ne, ker bi jim verjel, marveč zato, ker so bile zabavne in ker so se očetu vedno svetile oči, kadar je govoril o tem. Po njegovi smrti pa je tudi Peter počasi začel verjeti vanje, ni pa bil prepričan, ali zato, ker bi v resnici verjel, da obstajajo, ali zato, ker se je na tak način počutil bližje očetu, kjerkoli se je v tistem trenutku pač nahajal. Med premišljanjem o tem je zaspal in tisto noč sanje z njim še zdaleč niso bile tako prijazne kot prejšnjo. Marjeta je namreč nenadoma odskočila od njega, svojo roko izvila iz njegove in mu prilepila zaušnico. Takoj nato ji je bilo sicer žal, a svojega dejanja ni mogla več popraviti. Skesano je povesila pogled in tiho rekla: ‘Peter, res mi je žal, a jaz do tebe preprosto ne morem čutiti tega, kar ti očitno čutiš do mene. Vedno sem si predstavljala, da bo moj moški... no ja, mogoče ne ravno princ na belem konju, a vseeno nekdo, ob katerem se bom počutila varno. Vem, da se bo to slišalo nepravično, a vendar... želim si nekoga, ki bo lahko tekal za najinimi otroci, ki bo pazil, da ne bodo padli po stopnicah, ki jih bo peljal kolesarit, na izlet v planine... Vidim, da si si najino druženje začel predstavljati drugače, vendar moraš razumeti, da čustva niso obojestranska. Pogovor s tabo mi vedno polepša dan, tvoja družba je dostikrat kot žarek sonca, ki posveti skozi nevihtno nebo, pa vseeno ne morem prestopiti meje prijateljstva, ki je med nama. Ne imej me za hudobno, a svojega življenja si nikoli nisem predstavljala z nekom, ki je na vozičku.’ ‘Neeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!’ je zakričal in se takoj nato ves prepoten prebudil. Sanje prejšnjega dne so postale samo boleča preteklost, želja, ki nikoli ne bo izpolnjena, sanje, ki se nikoli ne bodo uresničile. Zakaj torej sploh še živeti? Za punco, ki mu je bila všeč, a je vedel, da je nikoli ne bo imel? Za prijatelje, ki jih je izgubil, ko je po nesreči, ki je njegovega očeta stala življenja, njega pa priklenila na voziček, postal zagrenjen in depresiven? Za mamo, ki ga je prezirala od dne, ko se je to zgodilo, saj ga je posredno krivila za to, da je v srednjih letih ostala brez moža? Takrat se je, kljub nenavadni uri, usedel za mizo in napisal pismo.