Vsako jesen, ko je blagi spomin na lahkotno poletje vse bolj izgineval zaradi ne vedno simpatičnega delovnega vsakdana, sem si želela, da bi imela v stanovanju nekaj oprijemljivega, nekaj, kar bi me mehko popeljalo nazaj v brezskrbno poletno občutje. Prijatelj je ljubljansko malodušje reševal tako, da je ležal pod palmami, ki so se upogibale pod močnim vetrom na stenskih tapetah njegove spalnice. Dobra rešitev, vendar ne popolna. Potem pa sem konec nekega poletja zagledala v cvetličarni nekaj decimetrov visoko palmo Howeia forsteriana (kencija). V svetli sobi se je počasi, počasi razvila v prav zgledno rastlino. Nikoli sicer ni bila dovolj visoka, da bi lahko poležavala pod njeno krošnjo, pogled nanjo pa je vseeno deloval morsko blagohotno.