Pisatelja Pavla Šimca smo pobliže spoznali lani, ko je pri novogoriški založbi Branko izšla njegova tretja knjiga Umiranje selve. Pred tem je utrinke skoraj petdesetletnega bivanja v Boliviji razkril še v dveh literarnih delih: Na divjih rekah Bolivije (1984) in Lov za kometovim repom (1990). Njegove zgodbe so edinstveno pričevanje Slovenca v tujini, saj slovenskemu bralcu odkrivajo neznani in skrivnostni svet, kamor pred njim še ni stopila slovenska izseljenska noga. Pavel Šimac se je rodil leta 1927 v Breginju, že v rani mladosti pa sta ga nemiren duh in želja po avanturizmu popeljala med primorske partizane. Leta 1952 je pobegnil v sosednjo Italijo, od koder ga je pot zanesla v Južno Ameriko: sprva v Čile, kaj kmalu pa se je pridružil iskalcem zlata v Boliviji. Ko je spoznal, da v tem "poklicu" nima veliko možnosti za preživetje, sta se s prijateljem Jožetom Lebanom (bratom igralca Staneta Lebana) nastanila v bolivijskem mestecu Riberalta, ki leži ob sotočju Amazonkinih pritokov Beni in Madre del Dios blizu brazilske meje. Tam se je pridružil drvarjem, ki iz selve, kot pravijo bolivijski džungli, splavljajo dragocen mahagonijev les. Zadnjih trideset let je Pavel Šimac zaposlen pri tvrdki Bolital, eni največjih italijansko-bolivijskih lesnih družb, ki ima koncesijo za izkoriščanje tamkajšnjega pragozda. Deset mesecev na leto tako rekoč preživi sredi džungle, kjer je vodja ekipe, ki splavlja tropski les.