Ni povsem naključno, da je tokraten zaključek prvenstva - podelitev nagrad najboljšim vezalcem - gostila Škofja Loka. Mesto, prežeto z utripom stoletij, polno srednjeveških znamenitosti in prelepo okolico, namreč leži ob sotočju dveh Sor, nekdaj zelo cenjenih muharskih rek. Ob Sori je zrasel prof. Ivan Franke, začetnik organiziranega sladkovodnega ribištva, ob njej je preživljal (takrat še) nepozabne ribiške trenutke pisatelj Ivan Tavčar, pa slikar Gvidon Birolla… Danes bi v njej, kot tudi drugod po deželi, žal le še stežka odkrili ostanek nekdanjega slovesa. Vzrokov je več, zagotovo pa je eden od tistih, ki vplivajo na kakovost življenjskih razmer vodnih organizmov, onesnaženje v vseh oblikah. Čista Sora, pa tudi drugi slovenski vodotoki, je za nas neprecenljivega pomena, kajti brez čiste in zdrave vode tudi življenja ni. Le kot taka bo lahko postala še ena od številnih lepot, s katerimi se ponaša naša dežela, in skrb, da tako predamo prihodnjim rodovom je vsaj moralna dolžnost generacije, ki se razglaša kot kulturna. Razveseljivo bi bilo, če bi naše muharsko srečanje vsaj simbolično pripomoglo, da bodo ob teh dejstvih loški mestni možje razmišljali tudi o renaturaciji Sore kot o dolgoročno nujnem projektu. Če namreč na sejmu predstavljen projekt RZS Slovenske vode naravni habitati, polni življenja ne bo zaživel tudi v praksi, bomo lahko čez nekaj let ob pitju ustekleničene vode vezali muhe samo še za natečaje…