Dan-ta-dan! Dobrodošli pri Nugentovih gospod Francie Brady! Hvala sem rekel, najlepša hvala. V veliko veselje mi je da lahko stojim danes tukaj na teh belih in črnih ploščicah v pralnici gospa Nugent. Oh nikar Francis, mi smo veseli da si prišel naokoli. Spoznati moraš vse moje. Tole je moj mož in tole je najin sin Philip, ampak saj njega poznaš seveda. Samo da se ni bilo prav nič bati da bi gospa Nugent v resnici rekla kaj takega, v resnici bi takoj telefonirala policiji ampak zdaj ne, zdaj ne more zdajle je gori v hribih in sreblje čaj iz kositrne skodelice skupaj z bratom Buttsyjem s korenčkovo glavo v koči ki smrdi po šotnem dimu in po konjskih figah. Ampak pri Nugentovih ni smrdelo tako. O ne. Dišalo je po sveže pečenih buhtljih po njih je dišalo. Po buhtljih ki so jih ravnokar vzeli iz pečice. Skušal sem jih kje izslediti ampak jih nisem mogel nikjer najti. Verjetno je bil samo vonj še iz starih časov ki se je prijel stanovanja in v resnici sploh ni pekla buhtljev. Nič hudega. Šnjof šnjof. Tudi po loščilu, po veliko loščila. Gospa Nugent je loščila vse tako da si lahko povsod videl kot v ogledalu. Kuhinjska miza, tla. Vse kar ti pade na pamet, če si pogledal si se notri videl kot v ogledalu. Vsa čast gospe Nugent kar se loščenja tiče. Muhe? O ne, ne pri gospe Nugent! In vse potice ki jih je imela so bile varno pod ključem ključ pa tam kjer gospod Muha in njegovi pajdaši zlepa ne bodo prišli zraven. Bile so v stekleni posodi pod plastičnim pokrovom zraven pa je stal še trinadstropni podstavek z dvema rožnatima torticama in eno napol pojedeno rojstnodnevno torto. Muham se je moralo zraven kar mešati – gledale so lahko tako čudovite potice do njih pa niso mogle. Tudi jaz sem se prav tako počutil tako da sem si lahko dobro predstavljal kako jim mora biti pri srcu. Lahko bi razbil steklo, ampak nisem hotel pokvariti vtisa tako lepe so izgledale tam notri. Gotovo jih je morala speči sama. Na steni je visela slika gospe Nugent kako leži na travi v nekem parku. Pomislil sem kako mi nikoli sploh ni prišlo na pamet da je morala biti tudi gospa Nugent nekoč mlada, tako mlada kot jaz. Dolgo sem si predstavljal da je bila že rojena prav tako stara kot zdaj, ampak to je bilo seveda neumno. Na tej sliki je bila stara okoli pet let. Ležala je na travi z veliko škrbino med zobmi in s pegicami po vsem obrazu kot Buttsy. Hii hiii je govorila v fotoaparat. Dobra stara gospa Bebica Nooge sem pomislil. Le koliko let nazaj je to moralo biti sem pomislil. Kar se mene tiče bi lahko bilo tudi sto let. Kovček gospoda Nugenta je stal v kotu njegov tvidasti plašč pa je visel za vrati. Postregel sem si z malo kruha in marmelade in prižgal televizor. Na televizorju je bilo Popotovanje na dno morja admiral Nelson se je s svojo podmorniško tolpo neusmiljeno spopadal z velikansko hobotnico ki se je skrivala v luknji kjer niso mogli priti do nje. Bila je strašna kurba od hobotnice opletala je s tistimi velikimi nakodranimi lovkami polnimi seskov in metala podmornico ob skale z glavo navzdol in take stvari. Videl si lahko samo dve očesi ki sta se svetili v temi jame kot da bi hoteli reči zdaj vas pa imam, gospoda pametnjakoviči iz mornarice, da vidimo kako se boste izmotali iz tele godlje. V globino! V globino! je odsekano vpil v mikrofon admiral ampak podmornica se ni hotela potopiti. Glasba je podivjala. Ubijte prasico! sem vpil tudi jaz sem se ves razburil s harpuno jo dajte to ji bo zaprlo gobec! Ampak admiral ni bil tako neumen kot je hobotnica mislila da je. Tako to je to vsi sistemi so šli! ampak že v naslednjem trenutku so začele podvodne mine zadevati hobotnico pljask med oči buuum in kako je začela potem tuliti. Plop plop sta ji ugasnili očesi kot dve lučki in lovke so opletale naokrog kot odvržena plastika podmornica pa vuuš gor na površino vsa posadka je vriskala admiral pa si je obrisal znoj z obraza in se nasmehnil v redu fantje dovolj je bilo zdaj pa nazaj na delo. In potem se je biip biip oglasil sonar in vsi so šli nazaj na delo veseli kot ptički na veji in vse je bilo spet normalno. Dobro si jo admiral sem rekel to ji bo zaprlo gobec. Res ji ga je hobotnica je ležala na dnu luknje kot razmrcvarjen povšter še dolgo bo trajalo preden bo ta spet kaj sesala s seski ali lovkala z lovkami. Pripravil sem si veliko skodelico čaja in še eno zagozdo kruha in marmelade da proslavim zmago. Kaj je lepšega kot takole sedeti in jesti in se zabavati. Zunaj je bil čudovit dan. Bilo je nekaj lahkotnih oblačkov ki so tu in tam poležavali po nebu ampak bilo jim je čisto vseeno če bodo kam odšli ali ne. Ptice v glavnem vrane so se postavale po okenski polici Nugentovih da bi videle kar se je dalo videti notri. Glej si ga no kdo je tukaj, Francie Brady. To pa menda ni bilo tako zamišljeno da bi bil on tukaj notri. Hej vrane, sem rekel jebite se, in to jih je odgnalo. Ah tako je življenje, sem rekel, bogve če imajo kaj sira in kislih kumaric. Seveda imamo – tamle so v rjavem kozarcu v hladilniku! In kako dobre so! Ne tukaj ni nobenega pardona – ko pridem naslednjič v mesto grem spet v hotel Pri Nugentovih.