Pogosto so prihajali ženini starši in bilo je domenjeno, da Lužinova trikrat na teden kosita pri njih. Mati je večkrat poskušala zvedeti od hčere kake zakonske nadrobnosti in je radovedno spraševala: "Si noseča? Gotovo si že zanosila." "Kaj pa govoriš," je odgovarjala hči, "že zdavnaj sem rodila." Še zmerom je bila spokojna kot nekoč, se smehljala izpod čela, klicala Lužina po priimku in ga vikala. "Ubogi moj Lužin," je govorila in se ljubko šobila, "ubogi moj, ubogi moj." Lužin se je z licem drgnil ob njeno rame, ona pa je zmedeno pomislila, da poleg blaženosti usmiljenja obstajajo še druge blaženosti, a da se te nje ne tičejo. Njena edina skrb v življenju je bilo neprenehno prizadevanje, da vzbuja v Lužinu radovednost za zunanji svet, mu drži glavo nad črno vodo, da bi lahko mirno dihal. Ob jutrih je spraševala Lužina, kaj je sanjal, spodbujala njegov jutranji tek zdaj z zarebrnico, zdaj z angleškim džemom, ga vodila na sprehode, z njim dolgo postavala pred izložbami, mu po kosilu na glas prebirala Vojno in mir, se šla z njim veseli zemljepis, po njenem nareku je tipkal na stroj. Nekajkrat ga je peljala v muzej, mu pokazala svoje najljubše slike in pojasnila, da na Flamskem, kjer je megleno in deževno, slikarji slikajo z živimi barvami, medtem ko se je v Španiji, deželi sonca, rodil najmračnejši mojster. Pravila je tudi, da ima eden smisel za steklene reči, drugi pa ima rad lilije in nežne obraze, rahlo zabuhle od nebeškega prehlada; opozorila ga je na psa, ki po domače iščeta drobtinice pod ozko, skromno obloženo mizo na Zadnji večerji. Lužin je kimal, pridno pripiral oči in si zelo dolgo ogledoval velikansko platno, kjer je slikar upodobil vse muke grešnikov v peklu, in to na moč nadrobno, na moč zanimivo. Šla sta tudi v gledališče, v živalski vrt in v kino, pri čemer se je izkazalo, da ni bil Lužin še nikoli v kinu. Med belim pobliskavanjem je tekel film in naposled, po številnih prigodah, se je hči vrnila v očetno hišo kot slavna igralka ter obstala na pragu sobe, kjer je osiveli oče, ne da bi jo opazil, šahiral z doktorjem, zvestim družinskim prijateljem, ki se ni v teh letih niti malo spremenil. V temi se je razlegel Lužinov neprimerni smeh. "Popolnoma nemogoča pozicija figur," je rekel, a tedaj se je v veliko olajšanje njegove žene vse spremenilo: oče se hitro povečuje, medtem ko stopa proti dvorani, in igra na vse pretege: razširi oči, potem se začne lahno tresti, stisne trepalnice, se spet malce strese, potem razpre trepalnice, gube se mu zmehčajo, na obraz, ki še zmerom drgeta, mu počasi lega silno nežen nasmeh - ne pozabimo, gospoda, starec je nekoč svojo hčer preklel ... Doktor stoji ob strani in se spominja - ubogi, skromni doktor - kako je ona, še rosno mlado dekle, na začetku filma metala vanj rože čez plot, medtem ko je ležal na travi in bral knjigo; tedaj je dvignil glavo, a je videl samo plot; vendar se je iznad njega mahoma pokazala dekliška preča, potem dvoje velikanskih oči - ah, mojbog, kakšna porednost, kakšna razposajenost! Doktor preskoči plot, mala porednica zbeži, se skriva za debli - ulovi jo, doktor! A vse to je zdaj preteklost. S povešeno glavo, z brezvoljno spuščenimi rokami - v eni je klobuk - stoji slavna igralka (ker je pač padla ženska ...). Oče, ki se še zmerom trese, začne počasi širiti roke in mahoma hči poklekne predenj. Lužin se je začel usekovati. Ko sta prišla iz kinematografa, je imel rdeče oči, pokašljeval je in tajil, da je jokal. Drugi dan se je pri jutranji kavi naenkrat oprl s komolci na mizo in zamišljeno rekel: "Zelo zelo dobro." Malo je pomislil in dodal: "Igrati pa ne znajo." "Kako ne znajo?" se je začudila žena. "To so vendar odlični igralci." Lužin jo je po strani pogledal in potem hitro umaknil oči - njej v tem nekaj ni bilo všeč. Mahoma je doumela, kaj je narobe, in se začela spraševati, kako naj pripravi Lužina do tega, da bo pozabil ta nesrečni šah, ki se ga je neumnemu režiserju zdelo potrebno vključiti zaradi razpoloženja. Vendar je Lužin to očitno pozabil sam od sebe, ker se je ves posvetil pravemu ruskemu kalaču, Pšenični kruhek, ki ima obliko žabice.