Take zgodbe v Butancih še bolj krepijo potrebo po ohranitvi posebnosti, ki jih je zasnoval Šabdrung, predvsem dzongov, ki jih je postavil. Nekateri še danes delujejo tako, kot so v preteklosti. Med najbolj znamenitimi je tisti v Punaki (včasih glavno mesto Butana). Tako kot ostali je tudi ta predvsem utrdba, ki ima hkrati funkcijo verskega, upravnega in kulturnega središča. V njem je samostan, tam se odvijajo slikoviti tsehu festivali, prebivalci pa urejajo v dzongu upravne zadeve. Je eden tistih, kjer si tudi tujec lahko ogleda notranjost. Leži na sotočju rek Mo ču in Po ču (moške in ženske reke), ki ga oblivata vsaka s svoje strani in se pod njim združita. Legenda pravi, da je bil med nastajanjem dzonga (okrog leta 1638) Šabdrung nek večer precej potrt. V trenutku obupa je hotel z vinom politi maketo dzonga in jo uničiti. Prijatelji so ga rotili, naj tega ne stori, kajti menili so, da se bo sicer porušil tudi resnični dzong. Zadržali so ga le delno, saj je s pljuskom uničil eno od kril pri maketi. In res, kmalu po tem je reka Po ču narasla in v veliki povodnji odplavila krilo dzonga. Kasneje so ga obnovili, na obnovo pa so se pripravljali tudi takrat, ko smo ga obiskali. Do njega smo prišli prek visečega mostu, Dordži je ostal zunaj, Tsurin pa si je pred vstopom zavezal kabni. Za vstop v dzong si morajo Butanci namreč poleg sicer v javnosti zapovedanega tradicionalnega oblačila - za moške go, za ženske kira - nadeti še posebno ruto (kabni), Butanke pa šal (raču). Go in kiro morajo nositi od štirinajstega leta, nekateri pa ob posebnih priložnostih oblečejo tudi mlajše otroke, ki so v tradicionalnih oblačilih videti še posebno ljubki.