Zgodbe Pavla Šimca so edinstveno pričevanje Slovenca v tujini, saj slovenskemu bralcu odkrivajo neznani in skrivnostni svet, kamor pred njim še ni stopila slovenska izseljenska noga. V te zgodbe spretno vpleta tudi svojo družino in prijatelje, svoj odnos do matere in stare mame, še posebno pa so živi njegovi spomini na rodni Breginj, kjer je preživljal svojo mladost. Njegova trilogija je pomembna tudi za književno ustvarjalnost slovenskih izseljencev iz vsega sveta, ki je bila dolga leta obravnavana podcenjevalno, tudi če ni šlo za tako imenovano politično emigracijo. Tej tudi sicer Pavel Šimac ne pripada, saj sta ga nemiren duh in želja po avanturizmu že kot 16-letnega fantiča popeljala med primorske partizane. Po hitrem bolničarskem šolanju na Golniku in končani srednji zdravstveni šoli je leta 1952 prebegnil v sosednjo Italijo, odkoder ga je pot zanesla v Južno Ameriko, najprej v Čile, potem pa v Bolivijo, kjer se je pridružil iskalcem zlata. Ker je kaj kmalu spoznal, da tam nima ravno veliko možnosti za preživetje, sta se z življenjskim prijateljem Jožetom Lebanom (bratom slovenskega igralca Staneta Lebana) odpravila v majhno bolivijsko mestece Riberalto, ki leži na sotočju amazonskih pritokov Beni in Madre del dios. Tam sta se pridružila drvarjem, ki so iz selve, kot pravijo bolivijski džungli, splavljali dragocen tropski les.