Človek je pod stalnim strahom in stresom, da ti bodo nekaj naredili. Da ti bodo dali injekcijo ali kakšno bolečo tableto. S tem strašijo. Te pa so te z glavo naprej v tisto kamro odpeljali in ti dali elektrošoke. Pri glavi je stala ena medicinska sestra, katera mi je dala gor take elektrode, ki jih je pred tem malo navlažila. Potem pa je bila pri vsaki roki ena sestra in ena pri nogah. Ta, ki je bila pri glavi je rekla »Zinite!« in mi porinila v usta gaze. Druge pa so nekaj naštimavale na tistem stroju. Ena je vprašala »Je pripravljeno?« Tehnik je rekel »Ja.« Pritisnil je na knof, te pa sem dobil strašne električne sunke. Videl sem same žive barve, kot bi me udarila strela. Videl sem vse mavrične barve. Potem se mi je zdelo, da letim v prepad. Izgubil sem zavest. Nesli so me v stavbo, ki je bila zraven. Rabil sem pol ure, da sem prišel k sebi. Potem so me odpeljali nazaj na oddelek. Naslednjič pa so me skoraj ubili. So se nekaj zmotili, pa so mi premočen sunek spustili skoz glavo. Jaz ležim na postelji, pa se zbudim iz nezavesti, pa sem imel na ustih kisikovo masko. Sestra pa mi reče »Joj, hvala bogu, da ste ostali živi.« Peklo pa me je tu (pokaže senca, kjer se mu še danes pozna brazgotina). Obe strani sem imel zasmojeni. Sanja Sitar, Nasilje nad norostjo, diplomska naloga visokošolskega programa, Visoka šola za socialno delo, Ljubljana, 2002, str. 28.