Če je Olga Herceg odšla leta 1945, stara nekaj več kot dvajset let, je potemtakem danes že v zreli dobi, čeprav je negovana ženska lahko tudi pri sedemdesetih še čedna. Tudi sam nisem več v cvetu mladosti, pa to ne pomeni, da občutim pritisk tistega, čemur rečemo »breme let«. Ne, tega zares ne občutim kot breme, še kot spremembe v primerjavi s srednjimi leti ne. Niti enega sivega lasu še nimam, čeprav ne bi mogli trditi, da sem živel brez skrbi; še več, boril sem se s številnimi tegobami in dobršen del življenja sta mi pobrala dva neuspešna zakona; prvi je trajal le kratek čas, drugi predolgo. Vendar ne bom govoril o letih in staranju, ni mi mar za vse, kar je minilo, povsem mirno pa čakam tudi na tisto, kar bo še prišlo; s smrtjo se že dolgo pogovarjava, niti malo se je ne bojim, kvečjemu se srečanja z njo veselim, zato ni čudno, da še danes poskakujem, ko hodim, da včasih tekam sem ter tja, ležem v travo, nabiram pomladanske cvetlice, zrem v nebo in se veselim svojega zemeljskega konca, kot sem se nekdaj tega, da bom dolgo živel in se v svojem življenju do sitega naužil gledaliških predstav.