Moral sem daleč naokrog, da sem prišel k tistim hišam, ki so bile za tisto cesto in ograjo videti, kot da so tam čisto po pomoti in odveč. Vse so bile bolj bajte kot hiše, le ena se je ponašala z obnovljeno fasado. Sklenil sem, da grem tjakaj. Bila je ograjena z navadno žičnato ograjo, dva stebra iz lesa sta že gnila in sta ko sta se nagnila k tlom za sabo potegnila tudi mrežo, da je v njej zijala velika luknja. Stopil sem na manjši travnik, ki je ločeval ograjo od hiše, ko je velik pes neznane starosti a po laježu sem ugotovil, da je že prava starina skočil predme, in ko sem otrpel za vsak primer obstal, je legel v travo, kot bi hotel reči: niti koraka več. In ga tudi nisem storil.