sredi oči, misli na pesem, ne žalostno, a čudno milo, in na tiste, ki na sreči že jezdijo po vesolju. Ampak … Čez leta postanejo rane radost, ki greje in sploh ne boli. Človeka naredita za človeka trpljenje in ljubezen. In že se Pavček pogovarja z vsemi otroki naše dežele, ki so njegovi otroci; in že je Tonetov na tone in v vsakem pavčku pav, ki s pisano barvito lepoto začara vse, ki pridejo mimo in ga slišijo. Besede nikjer nič ni, a kadar se uresniči, je njena sila ogromna, še posebej, kadar je krhka, iskrena in nežna. Pavček te besede pozna; kadar ga najde pesem, jih z njo pove. Ko je prišel za nas usodni maj, jih je povedal in zahteval svobodo in z njo svoj pesniški par za dvojino. Tudi besede, ki jih prinaša k nam iz drugih svetov, so le tiste, v katere verjame. No, v tej naši knjigi so le njegove besede. In niso mišljene kot snov za premetavanje po šolskih klopeh in pribijanje na križ ocen v redovalnicah. So za trenutke, ko ležeš v travo in gledaš v modro nebo, so za takrat, ko bi se eno ali ko bi se dve srci radi zazibali v podobe iz najlepših besed. Pavček se sprašuje: »Kdo ve, diši zdaj po trobenticah, ali po maku, diši po plavici, ali po vsem izgubljenem?« V odgovoru na vprašanje o smrti pravi – tudi sebičen, svetoboljski in nežen – brezskrbni raztreseni deklici: »Človek v življenju neprestano izgublja samega sebe!« Jaz pa se ob tem stavku brezmejno veselim! Kakšna sreča, kakšno razkošje za vse nas, ki gremo za njim! Pesnik se je namreč zmotil: on se ne izgublja, on se razdaja. Dal se je mnogim ljudem. Tone Pavček je v eni svojih pesmi, ki je objavljena v tejle naši svečani jubilejni knjigi, hrepeneče zavzdihnil, zapisal: »Naj te moja roka najde!« Razigrano sporočam: njegova roka nas je našla, našla je mnogo ljudi, tudi mnogo mladih bralcev v letih z Bralno značko. Mnogo naših rok je našlo njega. Saj bi ga ob obeh jubilejih, ki ju praznujemo, metale v zrak, a kaj, ko bi lahko izgubil očala. To pa za pesmi, ki še niso napisane, nikakor ne bi bilo dobro.