o niansah v sebi, ne da bi padel v jamranje. Nehala je in razširil sem roke za gromozanski plosk, ko je vstal tip, sedeč pred mano. Tisti od prej. Medtem si je nadel čepico, variacijo kap, ki so jih nosili južnjaški vojaki med državljansko vojno v Ameriki, kjer koli že to je. Prej sem mu ploskal. Pomotoma. Pravzaprav sem ploskal svojemu načrtu za pridobitev Cartierevega parfuma, a mi je samočestitanje odtujil in si ga prilastil. Začel je govoriti. Nisem mogel verjeti. Vsi so ga poslušali spoštljivo, z vso pozornostjo. Tudi oni, ki so že zakinkali, čakajoč svoj nastop. Šef krožka? „Najprej moram reči, da gre v tem primeru za tipično žensko poezijo. Da, tipično žensko.” Pogled naokoli. Tudi v moje oči. Ubijalske oči. „Seveda je to a priori manjvredna poezija. Manjka ji nekaj, kar je značilno za dobre moške pesnike. Prvinski navdih!” Spet krožeč pogled. Vsi so prikimavali. Počutil sem se kot lonec, poln pare. Vrel sem, brbotal od besa. Čez vse skupaj se mi je primešala čista groza. Kje sem jaz? Mar resno mislijo? Katerega smo danes? Katero leto, stoletje? V glavi mi je zarezal oster akord električne kitare. Sunek iz preteklosti. All the world cannot be wrong must be me I don’t belong ... Tip je nadaljeval. „Ja, prvinski navdih. Ženske pišejo pesmi ob izbruhih čustev. Zapusti jo fant in tako. Pesnik vstane. Zgodaj zjutraj. Odide v naravo. Leže v travo, pod drevo. S seboj ima svinčnik in kos papirja. V čisti, nepokvarjeni naravi, v božanskem miru vstajajočega jutra doživi navdih, ki ga imenujem prvinski navdih. Samo tako nastane prava poezija, esenca čiste lepote.” Gledal sem ga in njegov obraz se je mešal z obrazom nekega starca, akademika visoke kulture. Še njuna glasova sta se prepletala. Enkrat je eden govoril z glasom drugega, pa spet narobe. Mladi pesniki. Hahahaha ha ha!!!!!!! Pogledal sem njo. Ni bila videti prizadeta. Mirno je opazovala govorca. Utihnil je. Vsi so zaploskali. Njemu. Vstala je in odšla skozi vrata. Nežno jih je priprla za seboj. Tip je sedel na svoje mesto. Potrepljal sem ga po rami. Ozrl se je v moj iskreno navdušeni obraz. „Čestitam! Čestitam! Dobro povedano!” Pomolil sem mu roko. Sprejel jo je. „Res, čudovito.” Stisnil sem mu dlan. „Prvinski navdih! To, to mi je bilo res všeč!” Počasi, z užitkom sem začel sklepati prste. Močno.