"… Vtaknil sem ji ga počasi… Ko sem se dvignil nad njo in jo pogledal v obraz, si je z roko pokrila oči. Ni me hotela gledati, ni me hotela videti. Kar me je jezilo. Se ji gnusim? Sem pomislil. Vendar nisem nehal. Iz njenega grla so se začeli izvijati kratki, sunkoviti kriki. Bolj ko je stok ugodja preplavljal njeno telo, bolj si je zakrivala obraz. Potem je nenadoma pograbila blazino in si jo poveznila na glavo…" Inšpektor preneha z branjem in se zamisli nad prebranim. Spet obrne nekaj strani, do listka, ki ga ima zataknjenega na vrhu… "Nadaljujmo naprimer na tem mestu," reče tiho, "sodeč po datumu… mimogrede zelo sem vam hvaležen, da ste bili med zapisovanjem tako natančni in ste si beležili tudi dneve, ponekod celo ure, to bo zelo pomagalo pri preiskavi… no, torej, sodeč po datumu ste naslednji zapis zapisali nekaj tednov kasneje, ko je pogrešana Sidika že živela v vašem stanovanju… takole pišete," zajame sapo in nadaljuje: "Vedno, kadar sva se hotela ljubiti, in to sva počela vsak dan, bil sem nor nanjo, je legla na posteljo, slekla krilo ali hlače, spustila hlačke navzdol, da si ji obvisele samo na enem gležnju, in razširila nogi. Zgornjega dela obleke, bluze, majice, česarkoli, ni nikoli slekla. Sprva me je motilo, da tako uslužno lega in se mi skoraj dobesedno ponudi, potem pa sem začel v tem uživati. Drugi kraji, drugi običaji! Sem si mislil. Prijel sem jo za gležnje in še bolj potegnil narazen njeni nogi, se vklinil mednje, potem pa sem vzel blazino in jo poveznil čez njeno glavo, prek blazine pa sem pogrnil še odejo. Tako, da je izpod odeje gledal samo njen nagi spodnji del, od popka navzdol. Tako sem jo fukal."