Nadaljevala sva in čez nekaj časa mi je pokazal na gručo hiš ob taborišču. Sezidane so bile iz opeke in bile videti precej večje in bolje zgrajene kot vse druge v bližini. Tam so stanovale arabske družine – v glavnem družine tistih, ki so bili mučeniki v vojni proti Sovjetom. Abu Anas mi je razložil, da nekateri veterani še živijo v Afganistanu, kjer nadaljujejo boj, tokrat proti vladi Burhanudina Rabanija v Kabulu. Tla pod najinimi nogami so se postopno spreminjala. Begunsko taborišče je bilo postavljeno na ravnici, zdaj pa sva hodila čez majhne vzpetine, kjer je bilo zemljišče že bolj posejano s kamni. Ko sva prehodila kakih petsto metrov od taboriščne meje, sva prispela do opečnatih hiš. Abu Anas se je ustavil pred eno od njih. »Tu počakaj. Grem domov, da jim rečem, naj pripravijo sobo zate.« Čez nekaj trenutkov se je spet prikazal in mi rekel, naj grem z njim. Vodil me je do sobe s posteljo. »Pustil te bom dve do tri ure, da se spočiješ. Ko bo opoldan čas za salat, te pridem zbudit. Medtem bom poskušal prek radia vzpostaviti zvezo z Ibn al-Šejkom.« Nisem vedel, o kom govori, a nisem zastavljal vprašanj. Ko sem zaprl vrata, sem legel na posteljo. Z očmi, uprtimi v strop, sem pomislil na sanje, ki sem jih imel v Bruslju. S Hakimom sva se sprehajala med afganistanskimi gorami. V nogah sem čutil utrujenost. Bilo mi je dovolj hoje, hotel sem začeti svoj džihad. »Ne še zdaj, brat moj,« mi je rekel Hakim. »Nisi še pripravljen.« In ko sem tonil v spanec, sem zamrmral: »Zdaj sem pripravljen, brat moj. Zdaj sem pripravljen.«