Čakre, za katere uporabljam iste kristale, usklajujem doma, v mirnem okolju. Leže na postelji ali tleh se umirim in izrečem prošnjo. Svoje vodnike prosim za pomoč in vodenje pri usklajevanju čaker. Hkrati jih prosim, naj poteka zdravljenje le za moje najvišje dobro. Potem si položim kristale na čakre. Pripadajoči kristal na vsako čakro. Zanimivo je, da kadar kakšno čakro malo »zgrešim«, natančno čutim, kam moram kristal prestaviti, da bo ležal v središču čakre. Neverjetno, res. Roke položim ob telo ali pa na kristale. Navadno na srčno čakro in solarni pleksus, saj čutim, da sta ti dve čakri najbolj obremenjeni. Saj veste, srčna čakra absorbira čustva, pozitivna in negativna, v solarnem pleksusu pa se nabirajo naši strahovi, dvomi, stres. Navadno že zelo kmalu začutim, da se kristali nekako združijo s čakrami, preprosto ne čutim več njihove teže na sebi. Postanejo toplejši, hkrati čutim rahlo valovanje v svojem energijskem oblaku. Tako vem, da se čakre usklajujejo. Zamišljam si, da se polnijo, vibrirajo in dihajo vsaka v svoji barvi. Zgodilo se mi je že, da je usklajevanje sprostilo čustva, ki sem jih dlje časa »uspešno potiskala vstran«. Sprostila so se s solzami in globokim dihanjem. Vse se je zgodilo zelo spontano in potem sem se počutila zelo sproščeno in lahkotno. V literaturi opozarjajo, da ametista ni dobro polagati na tretje oko, saj je le to zelo občutljivo. Moje tretje oko ga za zdaj dobro sprejema. Kristale odložim po približno dvajsetih minutah. Včasih postanejo »težki« že prej. Takrat jih odložim ter se vodnikom in kristalom zahvalim za pomoč. Obvezno si umijem roke in očistim kristale pod tekočo hladno vodo. Tako so pripravljeni za naslednjo seanso. Hranim jih na svileni podlagi ali pa v svilenem mošnjičku. Če se poškodujejo, opraskajo ali celo počijo, izgubijo svoje zdravilne vibracije. Takrat jih vrnem naravi, zakopljem jih v zemljo, na kakem mirnem kraju ali spustim v reko. Zahvalim se jim za pomoč in se od njih poslovim.