pomagati pri valjenju, bi ga verjetno prav tako pokončali … ga obsodili kot nasprotnika valjenja ali kaj podobnega! Njegova vodnika sta obstala pred ne posebno urejenim gnezdom, na katerem je sedela neka zmršena gorilja galebka. »To je Jakica!« jo je večji galeb vodnik predstavil Jeremiju. Zmršeni galebki pa je rekel: »Kriska ti pošilja tega človeškega mladiča, da ti bo pomagal pri valitvi.« »Ampak prosila sem za galeba,« je ugovarjala Jakica. »Eno je, kaj prosiš. Drugo pa, kaj dobiš,« ji je zabrusil večji od galebov. Potem se je zasukal in domišljavo odkorakal. Manjši galeb mu je sledil. »Mi boš res pomagal pri valjenju?« se je Jakica obrnila k Jeremiju. Imela je sive oči kakor Kriska, vendar je bila veliko manjša in bolj mršava. Saj, videti je bila, kakor da ji primanjkuje hrane. Jeremija se je odkašljal. »Bom poskusil,« je odgovoril. »Vendar nimam nikakršnih izkušenj. Ljudje ne spletamo gnezd. Ne ležemo jajc in tudi valimo ne.« »Vem,« je pritrdila Jakica. »Nekaj časa sem živela na kopnem. V bližini je stala klinika in skozi okno sem bila marsičemu priča!« Galebka se je zahihitala. Na lepem pa se je srdito zadrla: »Vtikajte kljun v svoje lastne zadeve!« 152