1Če zanemarimo redakcijski lapsus oziroma pojmovno nedomišljenost uporabljene formulacije v našem 33. členu, ki jamči "pravico do zasebne lastnine", medtem ko nemška ustava jamči le "lastnino" (torej "pravico na lastnini" in ne morda "pravice do lastnine", s čimer v zvezi nemška teorija poudarja, da bi slednja pomenila ustavno podlago za prerazdeljevanje lastnine in ne za jamčevanje njenega obstoja obstoječim lastnikom; glej npr. W. Leisner: Eigentum - v Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts der BRD, Band VI, str. 1026-1028). Pri nas seveda obstaja potreba po "prerazdeljevanju lastnine" oziroma po pretvorbi družbene lastnine z denacionalizacijo, lastninjenjem in podržavljanjem, toda ta potreba je v bistvu predustavna (tranzicijska), medtem ko Ustava govori že o stanju, ko naj družbene lastnine ne bi bilo več.Ker Ustava sama tudi v prehodnih določbah nima nobenih določb o tej lastninski tranziciji (kar je verjetno njena pomanjkljivost), ostaja edina ustavna podlaga za zakonodajo o tem 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (v zvezi s tem problemom historično oprt na 99. ustavni amandma k prejšnji ustavi). To pa seveda ne pomeni, da je ta zakonodaja ustavno povsem nevezana in da lahko bivšo družbeno lastnino prerazdeljuje povsem poljubno, ne upoštevajoč na njej že prej nastale pravice. To so bile nedvomno premoženjske pravice, npr. razpolagalna pravica podjetij - in kolikor ustavno varstvo lastnine zajema (po nemški teoriji in praksi - o tem glej kasneje) ne le samo lastninsko, ampak tudi druge premoženjske pravice (in pod določenimi pogoji celo "javnopravne premoženjske položaje" v socialnem zavarovanju, npr. pokojnino), je tem pravicam podjetij treba tudi v tranziciji priznati ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in ostalih členov o lastnini. 2 Člen 14 GG: